O šoli in sistemu v družbi, ki podpira povprečnega človeka

Učiteljica Mateja Peršolja (Foto: Žiga Intihar)

Sem za kakovostno javno šolo. Ta združuje vse, kar je dobrega: od različnih pedagoških pristopov do skrbi za kakovostne odnose, osebno rast in razvoj. Podpiram šolo, kjer učenci odkrivajo svoja močna in šibka področja.
Sooblikujem šolo, ki otroku predstavlja varen prostor za napake in priložnost za rast in razvoj talenta. Soustvarjam šolo usposobljenih učiteljev, srčnih odraslih, s strastjo za učenje in poučevanje. Ustvarjam šolo, ki zmore videti in opaziti napredek, ne le kognitivnega znanja, temveč tudi osebne rasti posameznika.
Pričakujem šolo, v kateri se učenci celostno izrazijo in izkažejo – sebi, družinam in skupnosti.
Želim si šole, kjer se učenci samouresničijo in so dodana vrednost, prispevek.

Ljudje, ki segajo iz povprečja, v slovenski družbi povprečnežev niso zaželeni

Moja izkušnja je podobna, kot jo Ivo Boscarol opisuje v knjigi Od talenta do uspeha: »Vedno sem imel težavo, da sem segal iz povprečja. Na žalost je naš šolski sistem tak, da take ljudi dejansko ustavi in poreže.«
Kot otrok in učenka nisem izstopala iz povprečja. Naučila sem se poslušati, se učiti, ne preveč spraševati, kaj šele povedati oz. se izraziti. Bila sem neopazna. Vsa energija je šla v pripadanje in ugajanje drugim. Hkrati je v meni rasel občutek zmedenosti, praznine, neizraženosti, zmanjšalo se je samozaupanje in pojavil občutek nesprejetosti.
Kot učiteljica matematike sem se izpostavila in naredila delovno okolje drugačno, po svoje. Tako kot sem čutila in mi je narekovalo srce. A v tem procesu nisem bila sprejeta. Kolegi so mi celo predlagali, da zapustim šolo, ker se oni ne želijo spreminjati ali celo več delati – zaradi mene. Počutila sem se drugačna. Zdelo se mi je, da nikamor ne sodim. Dokler nisem našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti moj prispevek. Tam sem lahko zaživela tudi v poklicu učiteljice.

Pri zatiranju nadpovprečnih pomagajo tudi državne institucije, a če nismo avtentični, izgubimo zaupanje

Ko se je ravnateljica v javnosti izpostavila s kakovostno javno šolo in skrbjo za odnose, je okolje hitro poskrbelo, da šola ne bi preveč izstopala. V pol leta so nas obiskali trije inšpektorji ter revizorji računskega sodišča. Vse po srečnem naključju … Zame, za kolege in za vso šolo je v času ukvarjanja z inšpektorji, zastal razvoj in inovativno delo z učenci.
Vem, da morajo biti papirji urejeni. Vendar poročanje ne sme pretehtati kritične mase dela učitelja in opravljanja poklica, poslanstva poučevanja. Na koncu je pomembnejše, kar je napisano, kot kar je narejeno. Papir vse prenese. Ljudje pa ne. Če nismo avtentični, zgubimo zaupanje. Fokus v življenje je zaupanje v ljudi. Tudi sama imam ob obisku zdravnice občutek, da se bolj ukvarja s papirjem, zapisanim, kot z mano. Da se bo lahko zagovarjala, če naredi napako. Da bo vse zabeleženo, dokazano. Enako stisko slišim pri učiteljih. Kaj je več kot zaupanje sočloveka?

Singapurce je zanimalo, kako lahko ravnateljica vse to doseže, saj jih ne plačuje bolje

Leta 2010 smo na obisk dobili delegacijo učiteljev, profesorjev in ravnateljev iz Singapurja. Po svetu so poslali sto strokovnjakov, da bi raziskali, kaj je dobrega v šolskih sistemih različnih držav, preden so se lotili prenove lastnega. Ravnateljico so spraševali kaj počne, da ima inovativne učitelje. Nič bolje nas ni plačevala kot drugi ravnatelji, nič materialnega nismo dobili v zameno za kakovostno delo. Je pa znala opaziti in ceniti opravljeno delo. Vse je temeljilo na zaupanju, samoiniciativi in podpori. In vsak je naredil več kot je lahko. In ravno prav, da ni pregorel.
Kakovostno delo ne utruja, kot ni izčrpalo gasilcev, ki so gasili ogenj v preteklih tednih na Krasu. Greš prek sebe, prek svojih zmožnosti, a se zavedaš, da ne le delaš, ampak ustvarjaš, deliš, daješ. In še več dobivaš nazaj. Od otrok, od staršev, od skupnosti, v katero prispevaš.
Zmagali bomo, ko si bomo zaupali, da vsak zna in zmore opraviti delo, ki mu je zaupano oz. je zanj prevzel odgovornost. Zmagali bomo, ko ne bomo potrebovali papirjev za dokaz, da smo nekaj opravili, inšpektorjev in nadzornikov, ampak mentorje, ki bodo vajencem stali ob strani in jih vodili. Takrat se drug ob drugem ne bomo počutili ogroženi, ampak bomo drug nad drugim navdušeni. Bomo doprinos sebi in drugim. Ko namreč zmaga eden, zmagamo vsi.