Standard ali izjemnost? Izberite

Mateja Peršolja kot predavateljica (Foto: Žiga Intihar)

Odprto pismo snovalcem izhodišč za prenovo učnih načrtov v osnovni šoli in gimnaziji

Izhodišča za prenovo učnih načrtov v osnovni šoli in gimnaziji so v uvodu odlično zastavljena (v nadaljevanju izhodišča). Na tem mestu izrekam pohvalo ustvarjalcem, ker vidijo vrednost v celostnem razvoju otrok in mladih.
V prispevku izpostavljam odlična izhodišča, odpiram nekatera vprašanja za razmislek in predlagam nekaj rešitev.
Ustvarjalci v uvodu izpostavljajo, da mora prenova temeljiti na »premišljeni viziji splošnega izobraževanja v sodobni družbi«. Želijo »zastaviti vprašanje – in poiskati tudi odgovor nanj –, kako si predstavljamo splošno izobraženega mladega posameznika (učenca, dijaka), družbo, katere del so in jo soustvarjajo takšni posamezniki, pa tudi kakšna mora biti šola, da bo takšnega posameznika lahko izobrazila,« kar je odlično izhodišče. Mislim, da imamo vsi, predvsem pa mladi, pravico in dolžnost izraziti mnenje o bodočnosti mladih. Zato predlagam široko odprto razpravo o tem, kakšne državljane si želimo, kakšno državo si želimo, kakšno družbo si želimo in v kakšnem svetu si želimo živeti. Želim, da moje odprto pismo vzamete kot začetek te javne razprave.

Kdor dela z mladimi in jih opazuje, lahko dojame njihova sporočila

Vem, da bodo letos vzponi in padci, in vem, da me vedno na koncu čaka nekaj lepega, kot je sončni zahod.

Tudi sama si želim slišati, v kakšno šolo si želijo prihajati otroci in mladi in kaj potrebujejo, da bodo opolnomočeni v življenju. Ne nazadnje nam že danes nekaj sporočajo, kar lahko opazimo tisti, ki delamo z njimi. Npr. z okoljskimi protesti na eni strani, na drugi pa z apatičnostjo in »problematičnim vedenjem«, kot opisujejo njihovo vedenje učitelji. Vzgojitelje v dijaških domovih in centrih za mlade ter na Zvezi prijateljev mladine pa slišim, da opozarjajo na stisko mladih. Hvaležna sem mladim, da se s protesti in »problematičnim vedenjem« še upirajo. To samo pomeni, da še niso obupali niti se še niso vdali. Bolj me skrbi apatičnost, ki jo omenjajo učitelji in jo opazijo v nemotiviranost učencev, kar zame pomeni umik in vdajo. Vdajo v šoli in na drugi strani večjo angažiranost nekje drugje. Morda tudi na socialnih omrežjih.
Niso utihnili in odnehali samo učenci in dijaki, ampak so tudi učitelji. To sem opazila na avgustovskih študijskih skupinah, kjer so učitelji v javni razpravi tiho, ne podelijo mnenja, niti ko so vprašani ne. Ker smo že naveličali vpiti in že predolgo nismo slišani.

V izhodiščih za prenovo učnih načrtov imamo odlično zastavljeno (navajam)

• »Splošna izobrazba človeku omogoča avtonomno mišljenje in delovanje, javno in zasebno rabo uma, zmožnost kompleksnih presoj, a tudi temeljno človeško solidarnost, občutljivost za družbeno nepravičnost in interes za angažirano delovanje v skupno, javno dobro.«

Bomo v tem zgled v dejanjih in jih vključili v razpravo ali bomo ostali pri praznih besedah na papirju? Predlagam, da začnemo pri sebi. Pri učiteljih. Ne govorimo o popravkih učnega načrta niti o izboljšavah šolskega sistema, govorimo o tem, da je treba zgraditi na novo, da bo šola zmogla doseči opisano vizijo.

Narisal sem razred, z odličnimi ocenami za vse sošolce. Želel sem še narisati vse sošolce z nasmejanimi obrazi, a nisem vedel, kako naj vse te nasmejane obraze narišem na tej sliki.

• »Kakovostna splošna izobrazba ni namenjena le ozkemu delu privilegiranih družbenih skupin, pač pa jo moramo zagotavljati vsem, kar pomeni, da morajo biti tudi njeni cilji takšni, da jih v skladu s svojimi zmožnostmi lahko doseže vsak učenec.«

Bomo v tem zgled v dejanjih in naredili vse, da otroke vključimo, jih podpremo v tistem, kar potrebujejo? Ali jih bomo izključevali in omejevali pri izbiri nadaljnje izobrazbe? Bomo ostali pri praznih besedah na papirju?

• »Sodobno splošno izobraževanje, ob upoštevanju razvojnih značilnosti učencev, zagotavlja podporo celostnemu intelektualnemu (vključno z jezikovnim), čustvenemu, moralnemu, socialnemu in telesnemu razvoju učencev, ki bodo pripravljeni in motivirani za vseživljenjsko izobraževanje in učenje.«

Odlično, potem otroci in mladi ne bodo več sovražili šole in učenja niti ne bomo imeli več težav z motivacijo, kar danes 99 odstotkov učiteljev izpostavlja kot največji problem. In vem, da na fakultetah ni nič drugače. Ker šola ni več povezana s svetom okrog mladih in z njihovim življenjem.

• »Znanje razumemo kot kompleksen pojem, ki vključuje in omogoča široko splošno razgledanost in odprtost duha, prepričanja, zmožnosti za ravnanja, identifikacijo problemov in izzivov, postavljanje vprašanj, pridobivanje in miselno obdelovanje (procesiranje) ustreznih podatkov ter njihovo razumevanje, vrednotenje, interpretiranje in uporabo.«

Izpostavljeno razumem kot vključevanje mladih v širši prostor, kar pomeni, da jim bomo namenili prostor v medijih, politiki, javni razpravi, iniciativah do prostora za izražanje v vsaki kulturni in krajevni skupnosti, vključno finančno podporo.

Snovalcem je postavljenih veliko vprašanj

Zunanji loki so večji in tega bo več. Tam so tudi lepše, svetlejše, žive barve.

1. Kako si zamišljate skrb za psihično in fizično zdravje, ko v urnikih ostajata na razredni stopnji tri, v zadnji triadi pa dve uri športa na teden in je učenje skrčeno na krog učilnice? Za učenje zunaj nje, v naravi so ovira nedosegljivi normativi enega spremljevalca (berite zaposlenega na šoli) na petnajst otrok. Slednje pomeni dva učitelja na razred, kar v 95 % časa ni dosegljivo, če kolega nima ravno takrat luknje v urniku in se prostovoljno (berite brez upoštevanja ali plačevanja nadur) pridruži kolegu. Predlagam, da vključimo in zakonodajno prilagodimo neizkoriščene vire v starejših (vitalnih dedkih in babicah z modrostjo in izkušnjami), brezposelnih (mam, očetov, ki so lahko prispevek v šoli).
2. Kako podpiramo celostni razvoj otroka le z učenjem, s katerim podpremo pretežno levo možgansko hemisfero? Kako podpiramo celostni razvoj z dvema urama športa na teden (v zadnji triadi) in dvema urama umetnosti (glasbene in likovne) na teden, kar ni niti petina ur (od maksimalno 30, kolikor jih ima učenec na predmetni stopnji)? Skrbi nas, da boste ob snovanju novih učnih načrtov spet pozabili na to. Skrbi nas tudi, da se boste nosilci disciplin (berite matematike, slovenščine, biologije, fizike, geografije …) tepli za vsako uro in vsebino v novem učnem načrtu. Poleg tega nas, učitelje, skrbi, da bo spet preveč vsega in spet ne bomo zmogli, ampak bomo pod bremeni količine vsebin, pričakovanj in ciljev klonili skupaj z učenci, ker se ne bomo imeli časa videti, slišati, pogovarjati, dihat in živeti.
3. Kako lahko podpremo psihično zdravje in ravnovesje igre, učenja, časa zase, športa, prehranjevanja, spanja, druženja z družino, sovrstniki s 30 urami pouka v tednu plus domačimi nalogami, krožki, na katere jih vozimo starši, kar znese več kot štirideseturni delovnik odraslega?

Skrbi nas, da ne bi v odličnem izhodišču: »Znanje niso samo usvojene vsebine (podatki), temveč vključuje tudi procese, kot so npr. razumevanje, abstrahiranje, sklepanje, kritično mišljenje, izpeljevanje modelov in zakonitosti, ustvarjalnosti ter razvijanje drugih spretnosti (npr. psihomotoričnih),« spet pozabili na duha in telo, predvsem pa na človeka v vsem, kar je. Tudi socialno bitje.

V nadaljevanju snovalci izhodišč poudarjajo:

»poučevanja in učenja brez ključne komponente znanja preprosto ne more biti. Biti izobražen seveda ni enako kot biti učen (tj. imeti veliko znanja), a hkrati tudi izobraženost v vsej svoji kompleksnosti kot nujen pogoj predpostavlja prav znanje, ki človeku omogoča mišljenje in delovanje,« ter
• kompleksnost znanja in umetnost vzgoje in izobraževanja v »vzgojnih učinkih šole, ki se v pomembni meri dosegajo skozi doseganje učnih ciljev in interakcijo učenca z učnimi vsebinami in različnimi subjekti pouka, tako učitelji kot učenci, pa tudi z drugimi osebami v šoli in zunaj nje. Pridobivanje znanja je v vzgojnem pogledu pomembno neposredno (kot temelj za splošno razgledanost, razumevanje sebe, sveta in okolja, kar je pogoj za presojanje in informirano odločanje) in posredno, ko mora učenec z lastnim naporom usvajati znanje in graditi razumevanje, razvijati ključne značajske lastnosti, kot so npr. vztrajnost, natančnost, odgovornost, kritičnost, sodelovanje, empatija ipd.«,
• da je kakovostno znanje »dobro strukturirano in globinsko usvojeno znanje, ki ga učenec razume in zna uporabiti (za razlago naravnih in družbenih pojavov in odnosov okrog sebe in za reševanje problemov)«.

Spet veliko vprašanj za snovalce

4. Kako bomo »interakcijo učenca z učnimi vsebinami in različnimi subjekti pouka, tako učitelji kot učenci, pa tudi z drugimi osebami v šoli in zunaj nje« dosegli s poslušanjem razlage učitelja, prepisovanjem s table ali drsnic? Žal je to pretežni način učenja v naših šolah in tudi na univerzah. To je tudi odgovor učencev šol na vprašanje o tem, kako poteka večina učnih ur. In ko smo jih vprašali, kako se želijo učiti, so rekli, da v skupinah, v sodelovanju, ob razpravi s sošolci in tako, da sami preizkusijo, ustvarijo.
5. Kako bomo na objektiven, merljiv, pravičen način s testi, s katerimi pretežno merimo znanje v šolah, izmerili »ključne značajske lastnosti, kot so npr. vztrajnost, natančnost, odgovornost, kritičnost, sodelovanje, empatija ipd.«, in jim dali ocene. Od ena do pet. In ko imajo pet, se jim ni treba več truditi, saj imajo že vse. Imajo pet. In nekateri so samo v šoli in imajo pet pa so odlični. Nič jim ni treba narediti, dolgočasijo se, ampak imajo pet in so odlični. Kakšno povratno informacijo jim dajemo? Nič jim ni treba narediti pa so odlični. Na drugi strani pa imamo učence, ki vlagajo napor, trud, so vztrajni in imajo dve, tri, niso odlični. Nekateri so celo nezadostni. Se še sprašujemo, zakaj odnehajo, zakaj so neodgovorni, zakaj niso vztrajni? Kdo jim daje licenco za neodgovornost, nevztrajnost?

Ob vprašanjih se je treba zamisliti

6. Kako bomo v smernicah opredeljeno kakovostno znanje dosegli z zgoraj omenjenimi načini poučevanja in ocenjevanja znanja ter poplavo delovnih zvezkov, ki se uporabljajo v šoli in jih država sofinancira? Kako naj bo šola povezana z življenjem, če ne proučuje realnih pojavov in problemov iz njihovega življenja, na njihovi ravni, vključno s tehnologijo? Le tako se bodo namreč znali soočiti z njimi in jih reševali, poiskali informacije, jih razumeli in znali sporočiti, komunicirati. Brez vsega tega je znanje neuporabno. Mladi so lahko z reševanjem problemov iz svojega okolja prispevek skupnosti, v kateri živijo. A šele takrat, ko to podelijo s širšo skupnostjo. Zato namesto testov predlagam razstave in predstavitve projektov, organizacijo aktivnosti z vključevanjem lokalne skupnosti. Si predstavljate, kakšen prispevek bi to lahko bil? Potrebujemo potem še petice, štirice, dvojke? Ali ni realiziran projekt v domačem kraju – prispevek skupnosti – veliko več kot petica? Ali ni to, kot pravijo soavtorji (navajam):

»Angažirano, aktivno učenje (str. 5, točka 1), opazovanje, razvrščanje, abstrahiranje, sklepanje (str. 5, točka 2), inkluzivna naravnanost, premišljene oblike diferenciacije in individualizacije pouka ter z njima povezana personalizacija učenja, spodbujanje občutka lastne zmožnosti in uspešnosti, motiviranje, ohranjanje vedoželjnosti, razvijanje realne samopodobe in samozaupanja, upoštevanje glasu učencev oz. njihova vključenost in opolnomočenje, upoštevanje močnih področij posameznika ter spodbujanje vrstniškega sodelovanja (str. 5, točka 3).«

Učitelji ugotavljamo, da so snovalci pozabili na nas

Žal mi je, da ste poleg »novosti in mednarodnih trendov na področju vzgoje in izobraževanja, izzivov današnjega splošnega izobraževanja, ugotovitev in predlogov analize učnih načrtov in slovenske kurikularne tradicije« pozabili na nas, učitelje, ki smo vsakodnevno v stiku s trendi in realnostjo. Pozabili ste na odlične inovacijske projekte, ki smo jih ustvarili skupaj z Zavodom za šolstvo v zadnjih dvajsetih letih, s prispevki in spoznanji učiteljev v mednarodnih projektih, ki smo jih v sodelovanju z omenjenim zavodom ustvarili (npr. gradnikov matematične pismenosti). Pozabili ste na priporočila za prenovo pravilnikov in zakonov, ki jih je v Razvojno aplikativnem projektu Razvoj didaktike ocenjevanja pripravil omenjeni zavod s široko podporo učiteljev, ki smo takrat sodelovali v njem, in ob (so)ustvarjanju uveljavljenih mednarodnih strokovnjakov.

V nadaljevanju želim izpostaviti še to, da izzive rešujemo na način, kot smo si ustvarili probleme. Kot je rekel Einstein: »Kako lahko pričakujemo spremembe, če bomo reševali probleme na isti način, kot smo si jih ustvarili.«
Zanima me, kako si snovalci izhodišč predstavljajo, da s standardi znanja ustvarimo kreativne, inovativne, razmišljujoče posameznike, ki bodo opolnomočeni za življenje in delovanje v sodobni družbi, ko je na 90 odstotkih šol prepovedana uporaba telefonov in imamo standarde znanja.

Ali lahko za človeka postavimo standarde?

S svinčnikom je narisano preteklo leto in z barvami letošnje šolsko leto.

V izhodiščih snovalci omenjajo, da »z doseganjem ciljev in standardov znanja, ki jih predvidevajo učni načrti, med drugim vplivamo tudi na oblikovanje osebnosti, nacionalno in kulturno identiteto, razvoj učnih strategij in navad ipd.« in pravijo tudi, da morajo »učni načrti jasno določiti cilje (ter iz njih izpeljane standarde in minimalne standarde znanja), ki se jih dosega z vsemi učenci in ki vsem učencem tudi zagotavljajo enakovreden izobrazbeni standard, hkrati pa morajo biti zasnovani tako, da spodbujajo inkluzivno naravnanost ter omogočajo udejanjanje načela individualizacije pouka«.

Zame je standard nekaj, kar poznamo v industriji. Nekaj, kar ustvarja stroj. Človek težko doseže standard. Samo pomislimo, koliko truda, časa in vztrajnosti, kontrole mora človek vložiti v to, da so npr. vsi kozarci po standardu, kar pomeni določene oblike, mer, kakovosti, strukture. Standard je meja. Meja, ki jo dosežeš ali ne. In če jo, si odličen, prav dober, dober, zadosten. Če pa je ne, si nezadosten. In te izločimo. Človek ni standard. Človek je več kot standard, je izjemnost, če se zmoremo videti kot izjemne, kot izjemen prispevek.

Standarde imamo že od uvedbe devetletke. Kam so nas pripeljali? Kako učitelji danes vidijo mlade? Smo dosegli standard? Ali nismo že dosegli meje? Smo jo morda presegli?

Zavod za šolstvo v smernicah govori o pričakovanih dosežkih, ki premikajo meje

Že leta 2015 je Zavod za šolstvo pripravil smernice, kjer je govoril o pričakovanih dosežkih. Ko imamo pričakovani dosežek, potem ni meja. Ni meja za najbolj zmožne. Si predstavljate, kaj bi lahko dosegli? Verjetno nepredstavljivo. Ni meja za najšibkejše. Si predstavljate, kaj bi lahko dosegli? Nepredstavljivo, ko ne bodo več doživeli frustriracije ob prihodu v šolo in se počutili nezmožni, izključeni, z nalepkami »specifična učna težava«, »ADHD«, »nadarjen«. In bodo sprejeti, vključeni. Taki kot so. In šola bo vabljiv prostor za ustvarjanje otrok, učiteljev in mladih.

Zame in moje učene ni enakopravnost, pravičnost, poštenost to, da imamo vsi isto, vsi enako, vsi na isti način (razlago, test, nalogo, podporo), ampak da vsak dobi tisto, kar v določenem trenutku najbolj potrebuje, in prispeva največ, kar zmore. Tako vsakdo dobi ravno prav in vsakdo še več, ker prispeva. In si ne gledajo več pod prste, kdo je kaj dobil, ker se ne več ukvarjajo drug z drugim, ampak se ukvarjamo, tekmujemo sami s seboj in delimo, kar imamo (pre)več. In v razredu ni več primerjav, tekmovanja ampak sprejemanje, podpiranje, spodbujanje, sodelovanje. Je harmonija sobivanja, v dobrem in slabem, v polomih in zmagah. A za vsakim polomom je spoznanje, za vsako napako izkušnja in učenje.

Če bodo snovalci izhodišč sprostili učni načrt, bodo povečali avtonomijo učiteljev in zaupanje vanje

In jezik je ključno orodje za posredovanje, iskanje in sprejemanje informacij, kot pravijo snovalci izhodišč. A ne le jezik v smislu angleščine, slovenščine, nemščine, temveč jezik kot komunikacijska veščina, kot medij sporočanja, ki se izraža tudi skozi glasbo, slikanje, umetnost, umetnost sporočanja.

Želim si petice, ker je šola pomembna in ocene se nam štejejo za vpis naprej. A šola je tudi prijateljstvo, zabava, šport in ustvarjanje. Želim si skejt park pri šoli, želim si na strehi šole poligon z ovirami za preskakovanje, želim si sténice za ustvarjanje grafitov.

Vsekakor pa cenim, da želijo snovalci izhodišč sprostiti učni načrt v smislu vsebin, povečati avtonomijo učiteljev in s tem zaupanje vanje. Če jim bo to uspelo uresničiti, bo vsekakor korak naprej.

V človeški naravi je laže za druge vedeti, kaj bi morali spremeniti, kakšni bi moral biti, kot zase. Laže je drugemu soliti pamet in ga spreminjati. Tudi sebi s tem nalivam čistega vina. A ljudje ne maramo, da nas kdo drug spreminja, radi pa se spreminjamo in rastemo. Namesto spremembe z vrha vas vabim, da opazujete, kaj učitelji že delamo. Pridite v moj razred, opazujte mene, mlade in se pogovorite z nami. Spremembe, ki bodo prišle od spodaj bodo prinesle razvoj. Podprite nas, kajti spremembe z vrha (z učnimi načrti, zakonodajo) dosežejo le vodno gladino. Malo jo razburkajo. Resnične spremembe se bodo zgodile takrat, ko bo izkušnja vsakega učenja, ki jo doživi z učiteljem, v razredu, drugačna. In vsak učenec si zasluži najboljšega učitelja in najboljšo šolo – ne po naključju, temveč načrtno (citat prirejen po Hattie, Frey, Fisher).

Risbe so delo učencev avtorice članka, tudi misli pod slikami so njihove.