Ob obisku Sardinije sem si v četrti Cagliarija – Pirri, ogledala cerkev, v kateri so primorski fantje med drugo svetovno vojno pod vodstvom nonotovega prijatelja Štefana z Rihenberga imeli pevske vaje in takratni “gospod župnik tiste cerkve je bil zelo vesel in se čudil naši lepi pesmi”, zapiše nono v svoje dnevnike. “Bog živi Slovence”, še doda. Po tem so imeli redne vaje v cerkvi, kakih 35 jih je bilo. Redno so peli pri mašah, seveda v slovenščini. Nekje omenja, kako so jim domačini prisluhnili in se čudili lepemu, ubranemu petju. “Zvečer smo se sestali vsi Dornberžani skupaj in ga pili do dobre volje, bil je z nami tudi neki častnik iz Italije. Zapeli smo nekaj naših pesmi.” Pogosto so jih povabili v vas in zapeli so domačinom ter dobili kozarec vina. Med dnevnimi napadi, težkim delom jih je to ohranjalo žive. Ob pomanjkanju hrane so si z zasluženim denarjem pri domačinih kupili vino, ovčje meso, si kuhali, včasih pa so jim ga spekli celo domačini.
To je mojega nonota in ostale ohranjalo žive in zdrave v grozotah vojne. Poskrbeli so za duhovno in fizično hrano. Za oboje sami. Znašli so se. Nono pogosto piše, da je ob prihodu v vas ali mesto – ker so jih prekladali iz kraja v kraj, kot živino – šel po vasi, vzpostavil stik z domačini in preveril, kje se da kupiti kaj hrane. In pogosto jo je dobil, včasih celo zastonj, včasih pa se je tako povezal z nekaterimi ljudmi, da so jokali, ko je odhajal. “Povem ti moja draga Viktorija, da ko sem šel v vas Pirri, so bili moji sosedje, kamor sem hodil, zelo žalostni. Imeli so me zelo radi, so skoro jokali, ko sem šel. Dali so mi dosti grozdja in fig za na pot.”
Pogosto je kupil hrane za več slovenskih fantov, npr. eno ovco, kolo sira, da so si razdelili, skuhali in niso bili lačni. Včasih so nabirali radič po zapuščenih poljih v okolici vasi, drugič si preprodajali suho moko iz potopljene ladje, da so si zgostili mineštro ali skuhali močnik. Lakota in domotožje sta ubijali. Ljudje so zbolevali in umirali. V lakoti so kradli, se stepli med seboj. Denar za nakup mu je pošiljala nona. Mogel jo je prositi, da je preživel, in to je naredil s težavo ter obljubo, da bo poskrbel zanjo, ko se vrne. Ona je ves ta čas vodila kmetijo in vzgajala sina. Marsikdaj je v delu šla preko sebe, včasih se ji je zgodila kakšna nesreča. To je nonota najbolj skrbelo. Ker si je ob povratku želel telesno in duševno zdravo ženo in otroka.
Italijanske vojake in oficirje so poslali, da bi kultivirali divjake (Slovence in takrat še druge jugoslovanske narode) piše v spominih Franca Berceta, v knjigi Ko so cvetele marelice: “V tistem času mi je posebno ostal v spominu ta dogodek, ko se je naš komandant Mario Simenis, doma iz Sardinije, iz mesta Sasari, ogledoval mimoidoče Dubrovčane, še posebno mlade Dubrovčanke. Takrat je izpraznil pištolo in naboje vrgel v morje. In rekel sam sebi, a bližnji smo ga dobro razumeli: In mi smo prišli, da te ljudi kultiviramo in civiliziramo!? Pa saj so boljši od nas. Jaz že ne bom streljal na te ljudi.” (str. 35)
Na Sardiniji so slovenski vojaki spali v hišah, barakah, kdaj pod šotori. Nono opisuje, kako je spal v hribih pod oljko, z lepim razgledom na pokrajino in morje. V šotorih je bilo pozimi vlažno in hladno. Imeli so slabo opremo. Sam si je priskrbel še kako deko, poiskal po poljih slamo, seno, da si je bolj udobno postlal. Sam je kdaj kupil milo, da se je v potokih lahko umil in si opral oblačila. Pogosto so bili polni uši. Nova oblačila, dobre plašče za veter in mraz, je dobil šele pri Američanih na Korziki.
Želel se je rešiti s tega otoka. Marsikaj se je govorilo. Kdaj so dobili novice o zmagah ali porazih Italijanov. Od doma bolj malo, kar so občasno ujeli po slovenskem BBC radiu, pri kakšnem duhovniku. Iskali so možnost rešitve z otoka in povratek domov. Prošnje za dopust, ker ga je doma čakal novorojeni otrok, zanj niso bile odobrene. Drugi so imeli več sreče, pravi. Zato je s težavo sprejel, kar ga je doletelo, in verjel, da je za nekaj že dobro. Potem je bilo nekoliko lažje, čeprav več let ni videl doma. Pisma, ki so prihajala do sredine 1943, so bila edina vez z domačimi, čeprav so jih cenzurirali in kratek čas celo prepovedali pisati v slovenščini ter omejili število pisem.
Ko se je ponudila možnost, da gre z otoka tako, da se pridruži Ameriški vojski, je s težavo, dolgim premislekom in iskanjem drugih možnosti podpisal. A, ni vedel, če bo kaj iz tega. Prišli so tudi partizani in jim obljubili rešitve ter povratka domov: “Prišli smo z dela v kasarno okrog 4. ure. A glej, tam so nam povedali veselo novico. Rešeni bomo. Prišli so naši slovenski partizani nas obiskat. Okrog druge popoldne, se nenadoma pojavi v mestu Olbia avtomobil tujcev. Kdo so? Nihče ni mislil na to. Bili so: višji amerikanski častnik in trije naši partizani Titove vojske, major in dva častnika. Vsi trije so bili pristni Slovenci iz naših krajev. Šli so naravnost na našo komando od bataljona in tam zahtevali, da nas hitro skličejo cel bataljon vkup. In tako so se zbrali pred našo barako. Z veselimi obrazi so gledali naše možje partizane pred seboj, rdeča zvezda se jim je blestela na njihovi kapi. Začel je govoriti partizan kapitan: Bratje! Prišli smo vas rešit. Vi niste več Italijani, vi ste Slovenci. Vaš glas je prišel do nas v daljno našo domovino in ne bo dolgo, ko vas rešimo iz tega pekla. Vemo vse, kaj ste pretrpeli, a danes naprej ne vkažejo več Italijani. Smrt fašizmu – svoboda narodu, se je slišal zmagoslaven jezik naših trpečih mož. Končal je z besedami: Možje! Ali ste pripravljeni braniti svojo domovino, na naših tleh? Vsi smo pripravljeni, se je slišal močan glas bataljona. Italijanski oficirji so bili začudeni in poskušali ugovarjati, a so jih preglasili. Bodite mirni, so nadaljevali partizani. Poprej, kot bo mogoče, vas rešimo. Obrnil se je k italijanskim častnikom in jim je grozeče govoril: Pazite, da se jim ne zgodi kaka krivica, ker imamo tudi mi na tisoče vaših. Potem so resno odšli. Rekli so, da nimajo časa, da morajo še po celi Sardiniji.” Nono še zaključi: “Zvečer smo bili vsi dobre volje, naših oficirjev ni bilo nikjer, končno so zgubili vso oblast nad nami.” A partizani niso držali besede o povratku domov. Fantje pa so čakali. Zato je šel z Ameriško vojsko na Korziko.
Američani na Korziki so jih manj izkoriščali, pošteno plačali, a delo je bilo težko, pogosto ponoči, ko so raztovarjali ladje. Ročno so prenašali bombe, municijo, bencin in tone hrane. Včasih se je spraševal, od kje vse to pride, na tone mesa, hrane, ki je še ni videl. Opazil je bogastvo Američanov in Angležev. Pravi, da mu doma ne bi verjeli, če bi jim povedal, da so jedli mineštro v konzervah, rozine, čokolado, bonbone, mesa po mili volji. Dobil je najboljše cigarete in cigare ter začel kaditi. Krajše obdobje so pod Američani imeli kosila z več hodi, vina po mili volji. Včasih mu je bilo kar slabo od izobilja hrane. In se je, kot preprost kmet, ki je živel od zemlje, spraševal, če je vse to dobro. Tudi v (pre)obilju vsega je čutil bolečino, ki ga je prevevala ob misli na domače in njihovo pomanjkanje dobrin, bližine in ljubezni. Tudi v preobilju je znal videti ljudi. Ker nismo samo materija, celica, smo več kot to. Lahko rastemo še v takem materialnem izobilju, pa smo še vedno prazni, nesrečni. Ker samo materialni svet nas ne izpolnjuje. Sam je večkrat omenil v dnevnikih, da potrebujemo tudi drug drugega, duhovno hrano, kulturo, ljubezen, da ostajamo ljudje.