Poslednji vitez

Oktobra 1938 je med Čehi in Slovaki vladala splošna pobitost. Samo nekaj tednov prej so Britanci in Francozi strahopetno pokleknili pred Hitlerjem in dovolili razpad Češkoslovaške. Nemci so si vzeli Sudete. Da bi bila nesreča še večja, so pri tej svinjariji sodelovali še Poljaki v pokrajini Tešin in v Visokih Tatrah, Madžari pa so si prisvojili z Rusini poseljeno Zakarpatje in južni del Slovaške. Posebej prvi pri tem igrajo nemarno vlogo. Imajo se za prve borce proti nacizmu, a so, dokler je šlo za njihovo korist, pridno sodelovali z nacisti.

Prve dni oktobra so se čez mejo začeli valiti nemški tanki. Vse je kazalo, da bo šlo gladko. Do trenutka, ko so pripeljali do podeželskega dvorca. Sredi ceste jih je pričakal vitez v oklepu in na konju ter jih glasno pozival k boju in odhodu.

Vojna je bila šele prihodnost in v tistih dneh se je še nekaj dalo na čast. Namesto da bi ga vojaki pokosili z rafalom in peljali dalje ter čez njega, se je kolona ustavila. Poveljujoči oficir je stopil do viteza in po nekaj pregovarjanja se je ta umaknil s ceste. Kolona je peljala dalje in ob mimohodu so nemški vojaki strumno salutirali.

Grad Dobrš

Vitez je bil Josef Menčik. Posebnež iz jugozahodne Češke. Nekaj desetletij prej je kupil razpadajoči grad Dobrš in ga nato desetletja obnavljal. Nekoliko je bil poseben, za takšnega so ga imeli tudi okoliški prebivalci. Živel je namreč že pozabljeno grajsko in plemiško življenje in bil očitno kar zadovoljen sam s sabo.

V naslednjih letih se je vojna razplamtela in za viteška dejanja ni bilo več volje in časa. Josef Menčik je vojno preživel, a umrl konec leta 1945. V češkem spominu je ostal kot zadnji vitez. Hja, zdi se, da moraš res biti malce poseben, da še veš, kaj sta čast in poštenje.

Komentiraj