Pod Američani so slovenski vojaki na Korziki lahko govorili slovensko. Nonotu so zaupali poveljevanje trinajst možem in takrat je v taboru zaplapolala slovenska zastava, ki so jo dvignili ob zvokih trobente, ki je igrala himno Naprej zastava slave. Za delo so bili pošteno plačani, imeli so tudi proste dneve za počitek in delo v turnusih (nočno ali dnevno izmeno) ter spoštovanje nadrejenih.
Moji rojaki so v vojni stali kot viharniki sredi obilja in grozot s človeškostjo in humanostjo. In ne le to, ljudje so jim sledili, izbrali so jih za vodje. O tem pričajo tatova pripovedovanja o nonotu, nonotovi dnevniki in spomini Franca Berceta v knjigi “Takrat so ravno cvetele marelice”. Slednji je bil nonotov sovaščan, prijatelj, ki ga je doletela druga zgodba, saj je z Italijanskimi vojaki odpotoval v Dalmacijo kot tolmač in se tam srečal s partizani ter jim zagotavljal informacije iz Italijanske vojske. Bil je še v težjem položaju, ko včasih ni vedel, kdo pije in kdo plača. Takoj, ko je prišel v Dalmacijo, so partizani vzpostavili stik z njimi, s tem se je spravil v nevarnost pri Italijanskih vojakih. Niti pri partizanih niti pri Italijanih ni imel popolnega zaupanja in so ga dolgo časa stalno preverjali. Nekateri ljudje okrog njega pa so umirali pod streli. Bilo je veliko nezaupanja, nepovezanosti in nespoštovanja med ljudmi, ki so živeli in se bojevali na tistem ozemlju. Razmere so bile zelo zahtevne, niso vedeli, komu zaupati.
Kot italijanski vojaki so živeli v razkošju, ljudje pa okrog stradali, piše v spominih Franca Berceta, dokler jih niso zajeli partizani. Partizanski krst opisuje: »Ko sem prišel dol, so mi ukazali, naj se slečem do spodnjih hlač. Vzeli so mi obleko. Zunaj je bil sneg in nekaj stopinj pod ničlo. Tam zunaj je bil kup mrtvih Italijanov, bilo jih je kakih petindvajset zloženih kot polena in zamrznjenih v snegu. In sem šel gol po snegu do teh trupel, jih premetaval in iskal mrtveca moje velikosti. In ni se dalo sleči obleke s tega zamrznjenega človeka. Z muko se mi je posrečilo najti hlače, pleteno majico in krvavo bluzo ter čevlje.« (str. 50) V Bosni in Hrvaški je doživel najhujši pekel. Upam si trditi, da še hujšega kot moj nono. A je »vse prenašal v upanju, da bo naša Primorska kdaj svobodna in bom lahko neovirano govoril slovensko« (str 60) in se bojeval za golo življenje na Neretvi, Sutjeski. V letalskih napadih je opazoval ljudi noreti, teptati, umirati od strahu pred letali. V lakoti je opazoval ljudi trgati meso iz mrtvih konj, včasih so meso pojedli kar z dlako, surovo, jedli brsti dreves in različne trave. Včasih se jim je že bledlo od pomanjkanja hrane in bolezni.
Berem zgodbi dveh sokrajanov, prijateljev, ki ne bi mogla biti v dveh bolj različnih okoliščinah in hkrati v enaki bolečini, domotožju in borbi za svobodno Primorsko. Dva Človeka, ki sta znala videti druge, pomagati in življenje je pomagalo njima. France Berce pripoveduje: »Pred neko hišo sem zavezal konja in sedel, da bi se malo odpočil. Ne vem, zakaj sem vstal in stopil nekaj korakov vstran. Na moje mesto je sedla neka bolničarka. V tistem trenutku prileti granata, ubije konja in težko rani bolničarko.« (str 75) In takih opisov preživetja v neverjetnih okoliščinah skriva knjiga še mnogo. Prav tako še neobjavljeni dnevniki mojega nonota.
Tudi sedaj, ko jih ni več z nami, nas v spominih (zapisanih in doživetih) opominjajo na to, kar je vredno. Ob tem se zavem, kakšna izjemna dediščina je to. Moji rojaki so s kritično distanco znali gledati dogodke okrog sebe. Seveda so trpeli in jim je bilo hudo. Znali pa so opaziti tudi dobro, deliti, sprejemati, zaupati, verovati. Verovati v dobro, v ljudi, v sočutje, v boljšo prihodnost. Naj bo to v (pre)obilju na eni strani in v grozoti, razdejanju bitk, na drugi strani. Na bolj diametralno nasprotni strani ne bi mogla stati v istem času, rojaka, prijatelja z iste vasi. Pa vendar sta onadva in nekateri sorojaki kot magnet privlačili druge in ljudje so jim sledili, jih izbrali za vodje. Včasih so druge nagovorili s petjem, drugič s skrbjo za sovojake, domačine, vedno z dobroto in deljenjem. Deljenjem tistega malega, kar so imeli. Imeli so pa veliko srce, ki je znalo prepoznati polne ljudi. Nekateri so jim zavidali, jih poskusili uničiti, se maščevati, a so prej sami umrli, ker je iskrena ljubezen in dobrota edino, kar je vredno. Nekateri naši predniki so stali za ljudi, za človeškost. V tem jih je vodila neustavljiva sila, ki jih je čudežno reševala v najhujših trenutkih. Včasih še sami niso vedeli kako, a so preživeli.
Kot zapiše Milan Čotar: »To so bili večinoma preprosti kmečki ljudje, ki so se oblikovali v izjemno kulturnem življenju na vasi; v Dornberku je takrat, po prvi svetovni vojni, že desetletja delovala čitalnica, knjižnica, dramsko društvo, pevski zbor, telovadno društvo; prirejali so proslave, telovadne nastope, koncerte. Narodno prebudništvo, ki je izviralo iz druge polovice 19. stoletja, je ob italijanski okupaciji dobilo nov zagon, novo vlogo, prerastlo v kulturni boj. V takih okoliščinah se je krepila nacionalna zavest, občutek narodne pripadnosti, odnos do slovenskega jezika in vere. To so postale močne kolektivne vrednote. Ljudje so živeli duhovno bogato in polno življenje, kultura jih je povezovala v pravo skupnost. Ljudje, oblikovani ob pozitivnih vrednotah. Polni ljudje.« (str. 9)
V vseh vojnah je prišla do izraza humanost. V vsaki vojni je manj človeka in več stroja, zato se ne vidimo, slišimo in je manj humanosti. Vlada strah. In strah kosi s smrtjo. Med vojno je bil strah ob hrupu letal, ko so ljudje ponoreli zaradi raket, ki so jih spuščale. Danes vlada strah pred epidemijo, ko brezglavo bežimo, prestrašeni se izogibamo vsemu, vsem, drug drugemu. Bežimo od sebe in drug od drugega. Zato bolezen še lažje kosi. In množice so še lažje obvladljive, manipulirane. Pot kapitalu pa široko odprta.
Če se kaj lahko naučimo iz teh dveh zgodb, je to, da smo najprej ljudje, ki rabimo drug drugega, da preživimo. Rabimo deliti, ljubiti, prejeti in biti ljubljeni, se sprejemati in povezovati. Ljudje smo sami po sebi dobri, vsak je izjemen. Če bi se videl kot izjemne, bi zmogli izjemnost, izjemnost bolečine, izjemnost ljubezni, sprejemanja in dobrote. Vsak lahko začne pri sebi.