Soočamo se s post-covidnim sindromom. Kaže se v stiskah otrok in mladih v šolah in doma. Kaže se v zbolevanju in občutku, da težko opravimo delo. Včasih tudi kot nezadovoljstvo, nestrpnost, utrujenost, izgorelost, apatičnost, vdanost v usodo, obup.
Učitelji smo dve leti na študijskih skupinah in v navodilih Zavoda za šolstvo ter ministrstva za šolstvo poslušali, kako smo v zaostanku s snovjo. Kako bi morali nekje biti in nismo. Temu primerno smo učitelji hiteli s snovjo, z namenom, da bi nadoknadili zamujeno in bili v skladu z navodili. Učenci niso dohajali tempa. Učitelji tudi ne. In zdaj tega tempa ne zmoremo več niti učitelji niti učenci.
V jeseni sem v okviru raziskave potovala po šolah in se pogovarjala z učenci ter učitelji o učenju in šoli. V pogovoru je sodelovalo okrog tisoč učencev in nekaj sto učiteljev iz različnih šol. Učenci so nam zaupali, kakšno stisko imajo z ocenjevanjem, s prehitrim tempom učenja, s preveč snovi, ki se jo ob neučinkovitih strategijah učenja ne morejo naučiti. Več kot pol učencev se sooča z občutkom neuspeha, stresa. To se izraža v vedenju otrok, ki se ne počutijo dobro. Tudi učitelji čutimo nemoč, ko opažamo naraščajoče stiske, apatičnost, nezavzetost, neosredotočenost in tudi nestrpnost med otroki in mladimi.
V stiski zaradi učenja otroku pogosto pomagajo starši, stari starši, starejši bratje in sestre. Tudi starši izražajo stisko zaradi nemoči pri podpori otroku. Kdaj snovi in vsebini preprosto niso več kos, drugič so utrujeni, ko jih po službi čaka še učenje z otrokom. Te stiske občasno iskreno izrazijo, kdaj pa tudi skozi kritiko, pritožbo na učitelja ali šolo. Kje jih lahko kot šola, učitelji podpremo? Na kakšen način se lahko povežemo v podporo otrokom in mladim?
Otroci ob učenju s starši slišijo tudi njihova pričakovanja. Šestošolci neke šole so povedali, da jim je doma težko povedati oceno, če ta ni odlična. Težko jim je povedati oceno, če niso enako uspešni kot bratje ali sestre. Včasih jim celo starši rečejo, da je pol ocene njihove, ker so se učili z njimi. To delajo starši v najboljši veri, da pomagajo otroku, a bi lahko pustili otrokom, da šolo naredijo sami. Tudi če ne bo tako, kot si sami želimo, tudi če ne bodo vedno uspešni in jim bo težko. Gre namreč za pomembno izkušnjo, iz katere se lahko otroci naučijo, npr. kako se soočati z izzivi. In nasprotno. Ne bodo se znali soočiti z izzivi, če delamo stvari namesto njih, jih vlečemo in potiskamo naprej, tja, kamor si mi želimo. Ta sporočila si lahko otroci razložijo in razumejo tudi kot: nisem dovolj dober za moje starše ali ne zmorem sam, starši pa se kasneje čudimo njihovi nemotiviranosti in neodgovornosti. Če otrok ne pustimo, da sami rešujejo stvari, potem se nimajo kje naučiti odgovornosti.
Stiska otrok in mladih se kaže v nasilnem, nestrpnem vedenju, povečanju samodestruktivnih vedenj (prehranske motnje, rezanje, zbolevanje, izogibanje šoli). Primanjkuje pa kadra za zagotavljanje podpore tem otrokom in preventive med poukom. Tudi učitelji pogrešamo te veščine in čas, ki bi ga lahko namenili tem področjem in jim dali prednost pred učnim načrtom. Mladi so v pogovorih o učenju izrazili, da si želijo več pogovorov o temah za življenje, ne le o učni snovi. Tako se tudi lažje povežejo z učitelji in med seboj. Polovica razredne ure na teden, ki naj bi bila temu namenjena, je absolutno premalo. Želijo se povezovati z vsemi učitelji, ne le razrednikom.
Skandinavske države, ki si jih radi jemljemo za zgled, se s post-covidnim travmatskim sindromom soočajo s pogovori in vajami, ob katerih otroke, mlade in odrasle krepijo v zaznavanju teh stisk in jih opolnomočijo z veščinami spopadanja z njimi. V šoli so učni načrti stopili v ozadje in v ospredje so umestili krepitev socialno-emocionalnih veščin. Iščejo tudi bolj učinkovite pristope k učenju, vključno z reorganizacijo pouka, še zlasti po izkušnjah, ki so jih pridobili s poukom na daljavo.
Pri nas pa se vedemo, kot da se ni nič zgodilo. Enostavno smo vse zaprli, nato ponovno odprli in nadaljevali, kot da se vmes nismo soočili z marsičem. Doživeli smo drugačno izkušnjo dela, učenja, preživljanja časa, odmaknjenosti od drugih, nekateri so doživeli hude stiske ali si celo na novo postavili prioritete v življenju. Otroci opazijo vse te stiske, tudi pri nas odraslih. In jih prinašajo v šolo.
Verjamem, da lahko iz izkušnje, ki smo jo doživeli, pridobimo več, kot smo do sedaj, ko se bomo znali najprej osredotočiti na to, kar dejansko smo, najprej ljudje. Če kaj rabimo znati, da bomo preživeli, je, kako biti v odnosu s seboj in drug z drugim. Ko bomo mi dobro, bo tak tudi svet okrog nas in bomo v sodelovanju, podpori, pomoči našli še boljše rešitve.
Danes sem na radiu Ognjiče slišal to razmišljanje, ki sem ga sicer spregledal.
Mnenja sem, da je Covid samo razkril na kako stresno je šolsko življenje za vse vpletene. Sicer pa je stres vsesplošen, prisoten je v vseh porah družbenega življenja.
Zadali smo si imperativ brezpogojnega uspeha in absolutne nezmotljivosti, v stalnem tekmovanju in rivalstvu. To o nezmotljivosti smo smo privzeli od azijskih narodov, ker smo tudi z njimi v permanentnem tekmovanju.
V času , ko še ni bilo sekularizacije v zahodni družbi je veljala krščanska miselnost , ki je dopuščala zmotljivost, ne popolnost in je znala tudi odpuščati. V šoli se je učilo, ne pa tekmovalo, bil je prostor in čas za potrpežljivo gradnjo znanja. Malo je bila vredna ocena, veselje je bilo v pridobivanju znanja. Če si imel voljo si lahko študiral tudi če nisi bil odličnjak,…
Skratka Covid bi lahko resetiral šolo pa je ni, lahko bi šolo pripeljal nazaj k bistvu, pa ga ni,…