S citatom “Srečni ljudje presojajo sebe, nesrečni presojajo druge” dr. Wiliama Glasserja je ravnateljica začela letno samopresojo kolektiva. Razmislili smo in podelili svoje misli glede letošnjega šolskega leta: na kaj smo ponosni, kaj si bomo zapomnili, kaj bi najraje pozabili in kaj ponesli s seboj v prihodnje šolsko leto.
Leto, ki je za nami, je bilo polno izzivov zame in moje kolege. V izzivih smo našli tudi priložnosti za napredek in razvoj. Včasih se sploh ne zavedamo, kaj počnemo prav, ko nam stvari dobro delujejo. Preprosto živimo, delamo in ustvarjamo. Šele ko se znajdemo v težavah in nam gre težko, začnemo iskati nove poti, ki nas vodijo k spremembam in napredku.
Kot učitelj otrokom vedno poudarjam, da se učenje začne, ko stopimo iz območja udobja. V območju udobja je prijetno, znano, rutinsko, vendar ne ponuja veliko prostora za rast, učenje in napredek. Učenje ni vedno udobno; včasih je naporno in neprijetno. Na poti rasti in uspeha se ne srečujemo le z vzponi, ampak tudi s padci. Ko se učimo, se pogosto znajdemo v učnem breznu, vendar je prav od tam pot navzgor. In letošnje leto je bilo zame in moje kolege prav takšno učno brezno.
Soočili smo se s popolnoma novimi izzivi, s katerimi se učitelji z večletnimi izkušnjami, kot sem jaz, nismo vedno znali spopasti. Pogosto smo se pritoževali drug drugemu, v stiski smo tudi obsojali starše, otroke in celo drug drugega. Vendar smo hitro spoznali, da to ni rešitev. Izrazili smo svojo osebno stisko in skrb za otroke in mlade, ker nam je mar.
Opazili smo, da so otroci in odrasli včasih miselno odsotni. Sama sem opazila, kako so otroci težko sledili, si zapomnili in ponovili, kar je rekel sošolec. Bili so raztreseni in niso uspeli pravilno prepisati zapisov s table ali iz knjige. Odrasli nismo bili nič drugačni. Kolikokrat smo iskali ključe, založene papirje … Zato smo si namesto sledenja učnemu načrtu in hitenju, da “predelamo” snov, vzeli čas. Čas za poglobljeno učenje in predvsem učenje veščin uspešnega učenja. To je načrtovanja ciljev, poti do cilja, samoevalvacije, sodelovanja, povezovanja, iznajdljivosti in osredotočenosti.
Lansko leto je na mojo šolo prišla učit moja bivša učenka, ki je, zanimivo, izbrala enak poklic kot jaz – učitelj matematike in fizike. Ko sem jo s strahom vprašala, kaj je odnesla od ur matematike, je rekla: “Zapomnila sem si, kako smo sedeli v skupinah, si pomagali med seboj pri učenju. S temi ljudmi sem še danes povezana v življenju.” Na njeno spoznanje sem bila še bolj ponosna kot na vsako znanje o enačbah ali ulomkih. Pridobila je veščine, ki jih s seboj nosi in uporablja v življenju. Znanje reševanja enačb pa lahko, danes, tudi zahvaljujoč spletu in umetni inteligenci, kadarkoli obnovi.
V razredu sem bila še posebej osredotočena na izkazan napredek in izpostavila, kar je dobro. Npr. “Hvala Hani, ki je že pripravljena na uro.” Ali “Opazila sem, da si danes osredotočen.” Ali “Odlično, vidim, da že znaš izračunali ploščino paralelograma.” Ti stavki podpore, krepitve, opazovanja, kar je in kar deluje, so delovali čarobno. Učenci so v hipu spremenili vedenje, postali vedno boljši zgled drug drugemu. Sama pa sem bila osredotočena, da sem se izjav, ki so bile avtomatsko moja prva misel, kot npr. “Bodi tiho in poslušaj.” Ali “Še vedno nisi pripravljen na uro” zamenjala s takimi, da otroka podpirajo v tistem, kjer je dober.
Učitelji smo opazili tudi tri- do petkratni porast različnih stisk otrok, povezanih s šolo, domom ali življenjem na splošno. Posledično je prihajalo do več konfliktov, ki jih otroci niso znali rešiti. Vendar tudi odrasli pri tem nismo izostali. Zdi se, da smo pozabili na nekatere vrednote in veščine, ki smo jih še nedavno uporabljali.
Ne vem, ali bo prihodnje šolsko leto že boljše, vendar sem prepričana, da ne bo slabše, saj smo se vendarle nekaj naučili in spoznali. Opazujem sebe in kolege po Sloveniji, ki že iščejo poti iz tega učnega brezna. Moji učenci, pa tudi drugi, vedo, da so na poti ven pomembni podpora, povezovanje, sodelovanje in iznajdljivost. To je najmanj, kar je potrebno. Otroci se, na našo srečo, tega naučijo prej kot odrasli. V tem so nam zgled. In če jim bomo sledili tudi v zbornicah, družinah in skupnostih, potem sem brez skrbi glede prihodnosti.
Hvaležna sem, da lahko soustvarjam v sodelovanju z učitelji, ki so se podali na pot razvoja. Le skupaj povezani lahko najdemo boljše rešitve. Ti učitelji niso obupani, apatični ali vdani v usodo, temveč so zadovoljni in polni navdiha. Ob koncu šolskega leta smo morda nekoliko fizično utrujeni, vendar z optimizmom zremo v prihodnost. Dragi kolegi, želim vam lep dopust!
