O »(ne)odločitvi« za permisivno vzgojo

Zadnje mesece poslušam in berem razprave o permisivni vzgoji, ki pogosto zvenijo bolj kot obtoževanje staršev za razvajenost otrok. Kot mama dveh odraslih otrok, ki sta stara že čez dvajset let, bi rada podelila svojo izkušnjo.

S partnerjem se nisva veliko pogovarjala o vzgoji, temveč sva se opirala na spontane odločitve, poslušanje samega sebe in opazovanje, kaj pri otrocih deluje in kaj ne. Tekom njunega odraščanja sva se oba učila.

Pri vzgoji nisem želela uporabljati prijemov, ki zame kot otroka niso delovali. Ko sem postala odrasla, sem se zavedla posledic v samozaupanju in samospoštovanju. Ne obtožujem svojih staršev; hvaležna sem jim, da so odlično opravili svojo starševsko nalogo.  Verjamem, da vsak starš dela v korist svojih otrok in da je lažje gledati nazaj ter razmišljati, kako bi lahko ravnali bolje. Ko pa smo v določeni situaciji, naredimo najbolje, kar znamo.

V vlogi starša in učitelja sem se pogosto počutila nemočno, ko otroci niso poslušali ali upoštevali prošenj in navodil. Sprva sem posegla po znanih vzorcih groženj in kazni, ki so kratkoročno morda delovali, a so na dolgi rok prinašali težave. Izgubljala sem dober odnos in zaupanje otrok. Opazila sem, da so otroci odraščali z občutki krivde in sramu, kar pa sem prepoznala tudi v njihovem odnosu do mene, ko so se znašli v težavah. To mi je bilo kot zrcalo, ki mi je pokazalo, da moram nekaj spremeniti.

Odločila sem se, da ne bom več uporabljala groženj in kaznovanja pri vzgoji otrok, saj nisem videla pozitivnih dolgoročnih učinkov niti kot mama niti kot učiteljica v šoli.  V razredu sem imela »vojno«, v kateri smo merili moči in vsi izgubljali. Želela sem poiskati drugačen pristop, s katerim bi otrokom še vedno postavila meje ter jim jasno sporočila, kaj je dovoljeno in kaj ne. Na začetku tudi nisem imela jasnega načrta, kako bi to dosegla. Razen vzgoje, ki sem je bila deležna med šolanjem in doma, (pre)pogosto z močjo (kaznovanjem, obtoževanjem, grožnjami), drugega nisem poznala. Nisem se namerno odločila za avtoritarno ali permisivno vzgojo.  A sem se odločila, da bom iskala in se učila.

Včasih sem nad otrokom dvignila glas ali izrekla besede, ki sem jih kasneje obžalovala.  Ko sem priznala svojo napako in se otroku opravičila, sem tudi sama prejela podobno opravičilo od njih (eno izmed teh opravičil je zapisano na sliki). To je bila zame najmočnejša lekcija, ki mi je dokazala, da je najboljši način učenja za otroke zgled, ki jim ga postavimo. Opomnik o tej izkušnji sem si obesila v omaro, da bi se izognila ponavljanju takšnih napak.

Na srečo sem imela veliko priložnosti za usposabljanje na področju vzgoje v okviru poklica, ki ga opravljam. Tudi sama sem pokazala interes in se izobraževala z branjem, udeleževanjem tečajev in seminarjev. Po treh letih sem spoznala, da nisem spreminjala samo otrok, ampak predvsem sebe. S spremembo svojega pristopa in okoliščin so se tudi otroci začeli spreminjati, tako v šoli kot doma.
Postopoma sem se naučila iskreno izražati svoje občutke, povedati, zakaj neko dejanje ni primerno, in otrokom dovoliti, da sami izberejo svoja dejanja in sprejmejo posledice. Na primer, pogovor z najstnikom je običajno potekal takole: »Če boš danes doma do 22. ure, boš naslednjič lahko šel ven s prijatelji. Če ne boš, pa boš moral ostati doma.« Pomembno je bilo, da sem držala svojo obljubo. Najtežje je bilo ostati neomajen, ko so me otroci prosili ali nagovarjali.  Tedaj so mi zelo pomagale besede realitetne terapevtke Bobe Lojk: »Naloga otrok je, da bodo poskušali vse, da dosežejo, kar želijo. Njihova služba je, da 100-krat poskušajo, in vaša je, da 100-krat vztrajate pri svoji besedi in postavljenih mejah.« Tako sem spoznala, da otroci svojega vedenja ne izvajajo namenoma proti meni, temveč preprosto zato, ker so otroci. Njihovega vedenja nisem jemala osebno, nisem se počutila napadeno ali užaljeno. S tem sem ohranila svojo integriteto in spoštovanje, kar mi je prineslo avtoriteto. Danes bi nekateri temu pristopu rekli sočutna vzgoja.

Nedavno sem imela priložnost, da sem v šoli vodila restitucijski pogovor z učencem zaradi neprimernega vedenja v jedilnici. Najprej sem ločila vedenje od njega samega in sporočila, da njegovo ravnanje s hrano ni bilo primerno. Vprašala sem ga, če prepozna, kje je kršil šolska pravila. Ko je naštel kršitve, sem dodala še tiste, ki sem jih opazila sama, in ga vprašala, kaj bo posledica za takšno vedenje. Sam je predlagal, da bo en teden čistil mize v jedilnici. Prevzel je odgovornost za svoje neprimerno vedenje. Po tem pogovoru sva se lahko pogledala v oči in zaključila primer brez jeze in obsojanja. Tako se danes srečujeva na hodniku brez neprijetnih občutkov, normalno se pogovarjava in upošteva prošnje in opozorila. Ohranila sva si spoštovanje.

Danes je na voljo vsem nam še veliko več priložnosti za osebno rast in učenje kot v preteklosti. V mojem usposabljanju so mi največ dali tisti, ki so mi omogočili iskreno deljenje, zaupanje brez obtoževanja ter podporo, ko sem jo potrebovala. Refleksije, igre vlog in supervizije so mi pomagale pri sprejemanju in rasti, še posebej v težkih situacijah na osebnem in profesionalnem področju.

Edina in najpomembnejša stvar, ki jo lahko podarite otroku, je vaše dobro počutje (W. Erhard). Starši nismo strokovnjaki za vzgojo otrok. Učimo se z njimi in nihče nima recepta.



1 komentar

  1. S predstavljenim načinom vzgoje se zelo strinjam. Nekateri imenujejo takšno vzgojo elastična vzgoja (B. Coloroso: Otroci so tega vredni), čeprav se v slovenskem prostoru med psihologi najde tudi kakšno drugo ime kot ugotovljeno. Avtoritarna in permisivna vzgoja pa sta dve skrajnosti kot ugotovljeno.

Comments are closed.