V slaščičarni na zajtrku za sosednjo mizo opazujem mlado družino z dvema otrokoma starima okrog šest let. Ko sta starša v miru pila kavo, sta se otroka igrala z mobilnim telefonom. Začarana od napravice sta pozabila jesti rogljiček, zato je občasno žlica očeta romala v njuna usta, ali pa je mamina roka ponujala skodelico pijače. Otroka sta jedla, brez da bi se zavedala, da jesta.
Če bi starši videli posledice podobnih aktivnosti, ki jih učitelji opazujemo v šolah, potem bi verjetno (ali pa sem naivna) ravnali drugače. Če bi starši slišali stiske drugih staršev, ko je njihov otrok neuspešen, nesrečen, nemiren, se težko zbere in uči, ne more v miru pojesti in ne zmore biti sam s sabo, bi morda ravnali drugače.
Ko otroke nižjih razredov sprašujemo o preživljanju prostega časa na telefonu, tablici ali računalniku brez spremstva odraslega, opazimo visoko korelacijo med nerazvitim govorom, nemirnostjo otroka in prostim časom preživetem na tablici ali telefonu.
Otroci, ki prosti čas preživljajo na telefonu in računalniku, imajo pogosteje težave z govorom in potrebujejo logopeda. V šolah opazimo povečan delež otrok, ki nimajo razvitega besednega zaklada, ker se govor namreč razvija v dialogu z drugimi. Če otrok preživlja prosti čas kot poslušalec, pred računalniki, televizijo ali s telefonom, ne razvija besednega zaklada in izražanja.
Otroci, ki več časa preživijo na napravah, sorazmerno manj časa preživijo v druženju s sovrstniki ali odraslimi, ob katerih razvijajo socialna vedenja (življenja preko igre) in govor. Ko ne znajo več povedati, kaj želijo, imajo težave s sporočanjem tega drugim. Starši jih morda še razumejo, sovrstniki, učitelji in drugi odrasli pa ne. Ker ne znajo povedati, kaj želijo, potem vzamejo, ali potisnejo, ali udarijo. Zato imajo pogosteje konflikte, ki jih ne znajo razrešiti iz različnih razlogov: Ker jih prepogosto rešujemo odrasli in ker na ekranih in v igrah dobijo napačne zglede, za katere mislijo, da delujejo tudi v realnosti.
Če bomo nadaljevali po tej poti, se sprašujem, kaj sploh še ostane od humanosti, ko izgubimo možnost govora, sporočanja in komunikacije, ki so bistvo humanosti?
V šolah opazimo tudi otroke, ki ne znajo poskrbeti zase, za prehrano, higieno (kakajo v hlače), se ne znajo obuti, obleči. Otroke, ki jim je vsak premik napor. In se v tem naporu počutijo, kot da je nekaj narobe z njimi oz. sami pravijo, da se dolgočasijo. Morda tudi zato, ker v običajnem vsakdanjiku ni neprestanega polnjenja z dopaminom iger in ekranov.
Učenje se začne, ko gremo iz cone udobja, ko je težko. Vedno več otrokom, pa je tak napor nov in v njem ne zmorejo vztrajati. Posledično tudi ni napredka v znanju, spretnostih. Zato so nekateri otroci skupaj z njihovimi starši nesrečni, ko vstopijo v šolo.
Imeti rad pomeni tudi reči ne. Imeti rad pomeni tudi vztrajati, da otrok nekaj naredi, ko mu je težko in ko tega ne želi, namesto da mi naredimo vse za otroka.
Skratka, da bodo otroci in mladi opolnomočeni za življenje v družbi, si vzemimo čas zanje. Bodimo prisotni, ko se družimo z njimi. Bodimo prisotni v pogovoru, branju, pri skupni igri, z napravicami in brez njih. Sicer vzgajamo odlične potrošnike, ki bodo iskali sebe in polnili praznino. Kapital jim bo ponujal odlične priložnosti in si polnil že prepolne žepe na račun praznih, od sebe in drugih oddaljenih ljudi.
