Po tragediji v Beogradu: bomo končno opustili permisivno vzgojo?

Po tragediji v Beogradu se je kar “vsulo”. Oblast se je vehementno odzvala, kot da je sovražnik na meji. Odzvala se je panično in naivno. Vse bomo rešili, če se bodo šole povezale s policijo, s centri za socialno delo, s centri za duševno zdravje in z drugimi institucijami. V šolah naj se poveča število socialnih delavcev, ki naj rešujejo duševne in socialne stiske učencev. Tako preprosto to ne gre! Vse, kar je vlada predlagala, je odveč. Šola naj se sama odzove. In tudi to bo težko, ker v svojem kurikulumu nima vzgojne strategije, ki je lahko samo nadaljevanje vzgoje, ki naj bi bila otrokom položena v zibko. Ko bi se vzgoja v šoli morala nadaljevati, je ni več. Med mnogimi razlogi, ki so spodrezali korenine vzgoji, je bila odločitev vlade, ki so jo po osamosvojitvi v začetku devetdesetih let vodili Liberalni demokrati (LDS), da vzgoja ne sodi v šole. Zato moramo učitelje, profesorje in druge pedagoške delavce ponovno opolnomočiti za vzgojo.

Najbolj učinkovita je neposredna vzgoja med poukom, ko lahko za vzgojni poduk uporabimo kar primere iz tekoče snovi tistega dne. Učenci in dijaki morda niti opazili ne bodo, da gre za vzgojni vložek, vendar se jim bo sporočilo usedlo v zavest. Če učitelj začuti, da je trenutek še posebej primeren za vzgojni poduk, lahko za nekaj minut prekine poučevanje in pove učencem, kar jim je tisti hip treba povedati. Zlasti pri jezikih in literaturi je takih primerov veliko. Učitelj mora pouk speljati z glavne smeri in učence opozoriti na pomembno sporočilo, ki izhaja iz obravnavane snovi. [1] Zelo učinkovite pri vzgoji so kratke opazke, ki jih namenimo učencem med poukom ali kjerkoli drugje; tudi na hodniku ali med srečanjem zunaj na cesti. Zadostuje že prijazen pozdrav, ki ga izrečemo vnaprej, in mlad človek to doživi kot primer izrednega  spoštovanja starejše osebe.

Vzgoja je smiselna in učinkovita samo, če temelji na vrednotah. Najboljši, vsem razumljiv nabor vrednot je Deset Božjih zapovedi. Če jih neverni učitelji pa tudi učenci in dijaki ne morejo sprejeti, zadostujejo samo štiri izmed desetih: Spoštuj očeta in mater! Ne laži! Ne kradi! Ne ubijaj!  Vzgoja ne sme biti vsiljiva, temveč spontana in sproščena. Učitelj, ki zna otroke vzgajati, je zgled in avtoriteta učencem, staršem in tudi kolegom v zbornici. Vendar dober zgled ne zadostuje, če ne povemo, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ne. In še posebej, če učencem ali dijakom ne povemo, kakšne so lahko življenjske posledice napačnih ravnanj. V želji po mehki, nenasilni vzgoji smo odpravili kazni, ki so dobronamerne, čeprav nekoliko boleče a učinkovite. Papirnati opomini in ukori niso vredni nič. Nanje se učenci in dijaki požvižgajo.

Na nekem seminarju, kjer smo obravnavali t. i. vzgojne ukrepe, sem v razpravi omenil Slomškovo opozorilo, da mora šiba ostati gibka in se ne sme posušiti. Deležen sem bil viharnega ogorčenja kolegov, češ, a sedaj bomo pa otroke spet tepli. Prepričanje, da fizičnih kazni v sodobnih šolah ni več, je zmotno. Marsikje jih še uporabljajo, seveda dobronamerno in zmerni obliki. Prisostvoval sem pouku na šoli v Angliji. Med učiteljevo razlago je neka učenka, stara pribl. 14 let, stalno motila pouk. Učitelj jo je za kazen poslal v kot (star vzgojni ukrep prve stopnje). Ker se je še naprej spakovala in žela splošno pozornost in odobravanje sošolcev, je učitelj izgubil potrpljenje. Zgrabil jo je za ovratnik in vrgel iz razreda (tradicionalni vzgojni ukrep druge stopnje). Potem je bil v razredu mir.

Danes tudi nasprotniki permisivne vzgoje nasprotujejo fizičnim kaznim. Psihologi in pedagogi, ki dopuščajo in priporočajo zmerno obliko takih kazni, pa opozarjajo, da mora biti vsaka kazen, posebej še fizična, izrečena z ljubeznijo in odpuščanjem. Vsaka oblika kazni, ki ni utemeljena z ljubeznijo, je izživljanje in trpinčenje. Prav gotovo tepeža z ravnilom po iztegnjeni dlani ali klečanja v kotu; tudi na koruzi ali polenih, starši in razna CD gibanja danes ne bi sprejeli. Ker sem bil sam teh batin, kakor tudi drugi sošolci, v obilni meri deležen, ni to pustilo na nas nikakršnih travm. Pogosto smo jih prav zaradi tega nekaj dobili še doma.  Vsekakor je ponovna uvedba kazni namesto t. i. vzgojnega ukrepa vredna premisleka. Naj se sliši grdo ali lepo, nekaj strahu pred posledicami neprimernega vedenja ali neprimernega odnosa do drugih mora biti. Zakaj ne bi poredneži, rogovileži in nasilneži kazni odslužili s koristnim delom, npr. pri čiščenju šolskih prostorov? Vedno bi se kaj našlo. Seveda pod budnim očesom strogega hišnika ali varnostnika in ne med poukom.

Do tu je vse lepo in prav. Od tu naprej je vse drugače. Množično zastrupljanje možganov s pametnimi telefoni in drugimi digitalnimi napravami je nov pojav, ki so ga na začetku te epidemije le redki prepoznali kot izredno nevarnega. Mladi starši so enoletnemu otroku, da bi ga pomirili in bi lažje zaspal, dali v roke računalniško tablico. Mali je novo igračko v hipu dojel in je ni hotel več spustiti iz rok. Razumeli pa so tudi starši in jo umaknili izpred oči. Tako, kot je izredno težko opustiti permisivno vzgojo doma in v šoli, je še težje otrokom in mladostnikom odvzeti digitalne igrače. V to globalno razvado smo zabredli tudi starši in zato moramo najprej sebi predpisati pravila, po katerih se bomo ravnali in potem to terjali še od otrok.

Ali se ne bi starši skupaj z učitelji povezali in pripravili posvet ali simpozij na to temo? Izmenjali bi si svoje izkušnje in prisluhnili nasvetom kompetentnih strokovnjakov. Vključiti moramo tudi učence in dijake, saj ne smemo podcenjevati njihovih mnenj in védenj na tem področju. Oni najbolj poznajo razmere, motive in posledice vseh vrst zasvojenosti, predvsem digitalne. To bi bil prvi korak v pravo smer, saj bi z njim posegli in medias res problemov, ki najbolj skrbijo in bremenijo starše in učitelje.

[1] Če naj se v šolah uveljavi tak neposreden vzgojni koncept, moramo razbremeniti in zrahljati preobsežni učne načrte. Nobene škode ne bo zaradi tega, koristi pa velike.



1 komentar

  1. “bomo končno opustili permisivno vzgojo?”
    Permisivna vzgoja je rasla s to generacijo in ta generacija je ne more opustiti. Spremembo lahko naredi nova generacija, če se zave zablode permisivne vzgoje. Za pravo zavest bo potrebno še kar nekaj grenkih izkušenj.

Comments are closed.