Po dogodkih v Beogradu je vlada napovedala povečano prisotnost policije v okolici šol. Prejšnji petek so v vseh šolah imeli delavnice o nenasilju.
Ko sem o slednjem vprašala svoje otroke, so samo zamahnili z roko in komentirali: kaj pomagajo delavnice, če pa se sošolci delajo norca in nič ne poslušajo in ne sodelujejo! Brez veze.
Prav je, da se sistem odzove. Da si ne zatiskamo oči pred vsem, kar se dogaja. Ampak. Zdi se, da se problema lotevamo na napačnem koncu.
V tistih dneh smo bili z družino skupaj pri šmarnicah. Po njih smo šli na sladoled. Srečali smo skupino otrok iz zadnje triade. Pili so energijske pijače, vejpali in se slikali s telefoni. Nič posebnega, čisto običajen prizor.
A vseeno precej nepojmljivo za naju z možem, ko sva pomislila, da so to sovrstniki naših otrok. Če bi bili to najini otroci, bi se pri nama sprožil alarm. Vprašala bi se, kaj delava narobe.
Če ne bomo delali s starši, nismo naredili ničesar. Otroci so zgolj ogledalo naše družbe in družin, iz katerih prihajajo.
Ko sem se danes zjutraj odpravila na sprehod, sem naredila krog po naselju, mimo šole, z rožnim vencem v roki. Čutim, da moram blagoslavljati šolo, na katero hodijo moji otroci, njihove sošolce in sošolke, učitelje. Ne morem narediti veliko, lahko pa zanje molim. Okrepljena molitev za generacije, ki odraščajo. Namesto okrepljene policijske navzočnosti.
