Telefon je danes postal nenehno dostopna pisarna in razširitev naših možganov, saj ga imamo vedno pri roki. To orodje nam omogoča ohranjanje stikov z domačimi in prijatelji, delo od kjerkoli in kadarkoli ter ustvarjanje vsebin. Na prvi pogled se sliši kot popolne sanje, vendar ali je to res tako idealno?
V zadnjih dveh tednih sem opazovala svoje vedenje, ko sem bila na izletu v gorah ali na morju. Moj pametni telefon je vedno pripravljen za zajemanje trenutkov in ustvarjanje spominov. Toda včasih med brskanjem po socialnih omrežjih dobim občutek, da postane ovekovečenje in delitev trenutka na spletu pomembnejša od samega doživetja. Ljudje pogosto delimo podrobnosti o tem, kaj jemo, kje smo, kaj počnemo in celo, kaj počnejo drugi.
Včasih ugotovim, da namesto, da bi se osredotočila na trenutek, iščem motiv za fotografiranje. Enak vzorec opažam tudi pri večini turistov. Namesto, da bi uživali v trenutku, iščejo popoln trenutek za fotografiranje, kar včasih pomeni zamujanje priložnosti za pravo doživetje.
Vzamem telefon v roke samo z namenom fotografiranja in nato opazim neodgovorjen klic ali sporočilo. Včasih celo pozabim na svoj prvotni cilj fotografiranja, saj me nepričakovane obvestilne ikone potegnejo v svoj svet. Niti se ne zavem, ko sem že v mislih drugje (v službi). Miselni stroj že dela. Kako težko ga je izklopiti in težko se je spet priklopiti v trenutek doživetja, biti tukaj in zdaj, doživeti ležanje ob morju ali globok vdih ob razgledu na gorski stezi. Tako hitro se znajdem v spirali produktivnosti, stresa in zmede, ki sem si jo ustvarila sama.
Med ustvarjanjem z uporabo tehnologije opažam pomanjkanje fizičnega dela in stvarjenja z lastnimi rokami. Ravnotežje v življenju dosežem z malo pisanja, čiščenja, vrtnarjenja, kuhanja in drugimi dejavnostmi, ki zahtevajo fizično prisotnost. V takih trenutkih doživim največje zadovoljstvo. Ko pa preživim preveč časa na telefonu ali računalniku (med delom, klepeti ali prebiranjem elektronskih sporočil), se počutim izčrpano. Oči so drugačne, energija je druga, in to opazijo tudi ljudje okoli mene, vključno s partnerjem in otroki. Prav tako opazim “steklene oči” od računalnika in nemirnost, neprisotnost pri otrocih.
Če smo iskreni, se velikokrat ne zavedamo izzivov, povezanih s to tehnološko odvisnostjo. Nepremišljena raba telefona nas potiska v spiralo nenehnega razmišljanja in delovanja, iz katere se težko izvlečemo. Pogosto krivimo hiter tempo življenja, preobremenjenost z informacijami, zahtevnosti dela in druge zunanje dejavnike. Vendar pa si moramo priznati, da tudi sami k temu prispevamo. Ko primemo telefon v roke, ne razmišljamo vedno o tem, kako si ustvarjamo nemir, hrepenenja in pričakovanja.
