Učim matematiko na OŠ Preserje pri Radomljah. Zdaj le še za manj kot polovičen delovni čas, ker več kot preostalo polovico časa namenjam (so)ustvarjanju prihodnosti šole skupaj z izjemnimi, strastnimi in predanimi učitelji, ki čutijo, da je treba v korak s časom. Verjamemo, da lahko ustvarimo šolo, kjer se bomo počutili bolje in v katero bomo vsi raje prihajali.
Spoznanje, da se je treba učiti hitreje, kot se uči organizacija
Po končanem študiju sem nekaj mesecev opravljala prakso v razredu kot učiteljica in nekaj mesecev kot druga učiteljica v razredu. To je bila odlična priložnost za premislek, kakšna si želim biti kot učiteljica in česa si ne želim. V stiski sem nekoč v knjižnici naletela na knjigo Kdo se še boji volkov? (Hutchens 2002). Knjiga prek prispodobe o volkovih in ovcah opisuje, kako preživeti v učeči se organizaciji. Nauk zgodbe je, da se morajo ovce hitreje učiti od volkov, da lahko preživijo. V obdobju, ko nisem bila zadovoljna z odnosi in vedenjem učencev v razredu, me je ta zgodba nagovorila, zato sem si izbrala moto: Uči se hitreje, kot se uči organizacija. In to sem vzela zelo zares.
Po dobrem letu samostojnega učenja sem začela iskati pot, kako izboljšati počutje in odnose v razredu. Kot prostovoljna vodnica Planinske zveze Slovenije, vodja planinske šole, taborov sem imela izkušnjo, da se da tudi drugače. Učiti in biti povezan, imeti dober odnos. Verjela sem, da lahko to dosežem, če bom spremenila učence. Takrat nisem vedela, da to ni mogoče.
Začela sem brati, študirati, raziskovati in se učiti. Iz prakse, dan za dnem, korak za korakom. S kolegi in učenci sem ustvarjala ideje, jih predebatirala, preden sem jih uresničila v razredu z učenci. Ob vodenju izjemne svetovalke in podporne skupine ter vodje projekta sem dobro napredovala (povzeto po: Formativno spremljanje znanja v praksi, Peršolja, 2019).
Sčasoma človek dobi pogum, da lahko deli tudi svoje napake, iz katerih se je kaj naučil
Kmalu sem spoznala, da lahko spreminjam le sebe, in uvidela, da premalo vključujem učence in jih podcenjujem ter posledično nalagam sebi ogromno dela in odgovornosti. Uvidela sem, da so učenci zmožni načrtovanja in samoevalvacije in da je domača naloga načrt vsakega posameznika. Spoznanja sem gradila naprej, v različnih razvojno-aplikativnih in Erasmusovih projektih, v katerih sem sodelovala ali jih vodila. Postopoma sem se opogumila in izkušnje začela deliti s kolegi. Načelo, ki sem si ga izbrala, je, da delim le tiste stvari, ki jih preizkusim in vidim, da delujejo. Zadnja leta bolj pogumno delim tudi polome in napake, ki so bile zame le priložnost za nova spoznanja in razvoj. Tako kot so za moje učence. Vse z namenom, da prispevam. Tako morda drugim ni treba čez ista brezna in morda hitreje ali bolje napredujejo.
Vodenje kolektivov, razvojnih skupin, vodij teh skupin je resnično navdihujoče, polno idej in optimističnega pogleda v prihodnost kljub izzivom, s katerimi se soočamo. Pogovarjamo se o učenju, o kakovosti poučevanja in spremljanju lastnega in učenčevega napredka. Delimo polome in preboje, neuspehe in zmage. Podpiramo in spodbujamo drug drugega in verjamemo v pravilnost svoje usmeritve. To se zgodi povsem naravno ob spoštovanju drug drugega in izjemnosti, ko jo vidimo drug v drugem. Energijo in motivacijo črpam iz sodelovanja, soustvarjanja s kolegi po Sloveniji in zunaj nje. Tako soustvarjamo boljšo prihodnost. Najprej tam, kjer je največji učinek: pri sebi, pri učencih, s katerimi delamo in nato povsod drugod. Gradimo od spodaj navzgor. Sami smo prvi zgled. V dejanjih, ne le besedah. Od učencev pričakujem tisto, kar pričakujem od sebe.
Na srečanjih različnih skupin vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev se soočamo z izzivi, ki smo jim priče v šolah. Najpogosteje z izzivom, kako vzpostaviti dobre odnose, sodelovanje in timsko delo in biti zgled za vse to. Na drugi strani pa predstavljata izziv znanje in pričakovanje države, družbe do učitelja, učencev in šole v tem hitro spreminjajočem se svetu. In marsikdaj ni lahko, še zlasti ob pomanjkanju izkušenj s tranzicijo, razvojem, vodenjem, včasih pa tudi s pomanjkanjem osnovnih materialnih dobrin (prostora, pripomočkov za učenje).
V prejšnjem sistemu je bil v središču učitelj, zdaj je učenec, kar je za vse nov izziv
V prejšnjem družbenem sistemu je bil v središču učitelj, po novem je v središču učenec – tako kot je posameznik v družbi. Glas učenca hote ali ne hote postaja pomemben, tako kot glas vsakega posameznika v družbi. Pravzaprav se v šolah dogajajo iste stvari, kot jih opazujemo v družbi. Razred je ena majhna družba, majhna Slovenija, v kateri imamo inovatorje, izjemne posameznike in take, ki so nezadovoljni in nergajo, take, ki vpijejo: jaz, jaz, jaz in se svet vrti okrog njih, pa take v stiski, take, ki le sledijo in so tiho, in take, ki ležijo pod palmo in čakajo itd. Razred je ogledalo družbe in obratno. Lahko si predstavljate, da je za učitelja izziv. Da je slednji še večji, imamo zadaj še dvakrat toliko staršev, pričakovanja ravnatelja, kolegov, učnega načrta. V zadnjih dveh letih so se pojavili še izzivi, povezani s poukom na daljavo in »zaostankom«, v katerem naj bi otroke naučil cel učni načrt in še nadoknadil za nazaj in jih še …
Za nas, rojene in šolane v socialističnem sistemu, kjer je bil v ospredju učitelj, je izziv ob soočanju s to preobrazbo še toliko težji, zlasti ob vodenju razreda. Poleg tega je veliko laže vztrajati v starih, preverjenih vzorcih, tudi če ne delujejo, kot se podati na novo pot, polno neznank; kot tvegati in ostati etičen, ker brez tega ni razvoja. Laže je, ko imaš podporo, skupino in dobrega vodjo. Zato je eden izmed mojih ciljev podpora učiteljem in povezovanje za skupno podporo.
Po novem so učenci sami odgovorni za to, koliko se naučijo
Zame in mnoge kolege je bolj učinkovit pouk, v katerem je učenec odgovoren za učenje in grajenje znanja v sodelovanju z drugimi (učiteljem, sošolci), vključenimi v učni proces. To pomeni, da se učenci učijo postavljati cilje, načrtovati pot do cilja, spremljati in vrednotiti lasten napredek ter načrtovati ustrezne izboljšave, da bi bila učinek učenja in počutje v skupini boljša. Iščejo in dajejo povratne informacije v obliki nasvetov za izboljšave in potrditev doseženih ciljev. Učitelj učencu omogoča (in ne le določa) odgovornost tudi z omogočanjem izbire (nalog, načina dela, prostora …) in sprejemanja posledic (brez določanja kazni ali nagrad). Daje mu prostor in svobodo, v kateri se uči sprejemati odločitve in opazovati njihove učinke ter priložnost za refleksijo, odkrivanje napak ter učenje iz njih. Kajti šele, ko damo svobodo in prostor, se otroci in mladi učijo odgovornosti. Odgovornosti in samostojnosti se ne naučijo, če nimajo svobode izbire za delanje napak in učenje iz njih, ampak prejemajo le navodila za izvrševanje nalog, nadzor ter kazni ali pohvale, ko jih oz. jih ne izvršijo.
Učenje, ki ga gradimo, je močno povezano z naravnim učenjem (Abbott 1994), ker je osmišljeno, se navezuje na predznanje, učenci prepoznajo pomen tega, kar se učijo, vidijo, da deluje v celostni perspektivi (vidijo širšo sliko), in se učijo sodelovalno v socialni skupini.
Moje temeljno raziskovanje je bilo na začetku namenjeno izboljšanju odnosov v razredu, počutja in odnosa do učenja in matematike. Želela sem doseči aktivnejšo vlogo učencev v procesu učenja, zato sem osmišljala procese učenja in učence navajala na samoregulacijo. Posledično se je izboljšalo tudi znanje. Moje počutje, zadovoljstvo in izboljšano počutje mojih učencev so bili povratna informacija, da smo na pravi poti. Podobno opažajo tudi starši in kolegi povsod po Sloveniji, ki uporabljajo moj model Formativne pedagogike. Otroke učimo loviti ribe, jim ne strežemo več rib na pladnju oz. kot je z menoj podelila bivša učenka:
»Zelo prav pa mi na splošno pri učenju pride formativno spremljanje. Čeprav profesorji v srednji šoli tega ne uporabljajo, se trudim delati po sistemu, da si zadam cilj, sestavim načrt, s pomočjo rešitev pridobim povratno informacijo, večkrat pa jo poiščem tudi pri profesorjih in sošolcih.«
Poučevanje je umetnost, ki ni vrednotena samo v denarju
Vsem, s katerimi sem kadarkoli sodelovala in še sodelujem, sem neizmerno hvaležna, ker ob njih rastem in se učim. Ob pogovorih o kakovosti pouka razvijam lastne zamisli, ker je učenje proces, zame in za moje učence. In nikdar se ne nehamo učiti. Rastemo in se razvijamo, postajamo boljše različice samih sebe. V tem je izjemnost in lepota. Zastavljamo si nove cilje, ob doseženih ciljih praznujemo zmage in se veselimo uspehov drug drugega. Čeprav nimamo višje plače, ne dobivamo nagrad, pohval, vztrajamo in napredujemo. Ne delamo za to. Delamo za višji cilj. Smo prispevek sebi, drug drugemu in svetu.
Poučevanje je umetnost. Umetnost slišanja in biti slišan. Umetnost vodenja in se pustiti voditi. Umetnost prilagajanja in sodelovanja v soustvarjanju. Poučevanje je učni načrt iz srca, ne le iz knjige. Učenci se med poukom želijo pogovarjati tudi o drugih temah, ne le o snovi, in želijo biti povezani z nami, učitelji, in med seboj. To mi vsakič povedo, ko se na različnih šolah z njimi pogovarjam o učenju in šoli v prihodnosti.
