Učenje veščin in vloga staršev – za samostojne, odgovorne in opolnomočene otroke

Včasih učenci v učenju neke vsebine iz kurikula ne vidijo smisla. V takih situacijah in tudi sicer učenje podprem z učenjem veščin, ki jih otroci in mladi pridobijo za celo življenje. Ostanejo jim tudi takrat, ko vsebino pozabijo. Veščine se veliko lažje naučijo v mladih letih kot pri petdesetih. Osnova učinkovitega učenja je postavljanje ciljev, načrtovanja poti do cilja in evalvacije doseganja ciljev. Te veščine lahko otrok razvija v sodelovanju in dialogu z drugo (odraslo) osebo ali z zgledom. V šoli so to sošolci in učitelj, doma starši.

Pomembno je, da se otrok zaveda, kaj se uči, kaj je cilj učenja. V sodelovanju z drugimi odkriva, da je poti do cilja veliko in da ima lahko vsak svojo. Nobena ni bolj ali manj pravilna, še manj pa napačna. Zaveda se, da nas izkušnje po različnih poteh do cilja bogatijo, ko si jih med seboj podelimo. Tako se spoznavamo, povezujemo in se učimo. Uvid v proces učenja in učno pot dela učenje vidno. To je veliko lažje kot pregovarjanje z otrokom, da naredi nalogo ali reši delovni list. Učenje teh veščin je del procesa formativnega spremljanja znanja, kjer je proces pomembnejši od cilja. Gre za pridobivanje ter razvoj veščin komunikacije, sodelovanja, podpore, iskrene delitve izkušenj, avtentičnosti občutij ter doživljanj v procesu učenja. Pri tem nam lahko pomaga tudi pogovor o občutkih, ki jih doživljamo, ko se učimo. Ob učenju se namreč soočamo z različnimi čustvi. Ni vedno fajn, zabavno in veselo kot v računalniških igrah. Ko nečesa ne znamo ali nam ne gre, je neprijetno. Vsi se kdaj tako počutimo. Pomembno je, da se otrok zaveda teh doživljanj in se uči soočanja z njimi. Pogosto namreč otroci ob prvih občutkih napora odnehajo in ne vztrajajo. Tudi odrasli jim prehitro priskočimo na pomoč ali naredimo namesto njih. Posledično se s takimi izzivi ne znajo spopasti.

Otrok se lahko nauči načrtovati samostojno pot do cilja in na njej spremljati svoj napredek. To pomeni, da vsak trenutek učnega procesa ve,  kje na poti do cilja se nahaja in kaj bo njegov naslednji korak. Pri tem išče, dobiva in daje povratne informacije, s katerimi si lahko pomaga pri evalvaciji napredka oz. doseganja cilja. Povratna informacija je podana v obliki nasveta za prihodnje aktivnosti, ne sodbe za pretekla dejanja. Informacija, ki mu pomaga premakniti se s točke, na kateri se nahaja, naprej. To ni ocena, številka, procent. Je nasvet.

Na poti do cilja in na koncu poti učenec ugotavlja, ali je dosegel cilj, kako dobro ga je dosegel ali kaj mora spremeniti, da ga bo dosegel. Pri tem mu pomagajo merila oz. kriteriji uspešnosti. Z njimi lahko naredi samoevalvacijo ali samopresojo o doseženem cilju. Naj pojasnim na primeru. Ko pripravljam jed, si sama postavim cilj, to je pripravljena in postrežena jed. Postavim si merilo ali kriterij, kako naj izgleda, kakšen okus bo imela. Ko je jed pripravljena, jo vidim na krožniku in okušam, lahko naredim samopresojo, ali sem dosegla merila kakovosti, ki sem si jih postavila, ali ne. Tudi v času priprave jedi jo okušam in ugotavljam, ali moram jed še začiniti. V primeru, ko za to prosim družinske člane, dobim od njih formativno povratno informacijo, ki mi pomaga izboljšati jed.

Odrasli otroku lahko pomagamo pri postavljanju ciljev, načrtovanju poti in spremljanju na tej poti. Spremljanje pomeni, da otroci vedo, da smo tam in smo na voljo, ko prosijo za pomoč. Manj z nasveti, več s poslušanjem in postavljanjem vprašanj. Z njimi reflektiramo prehojeno pot, pomagamo oblikovati merila, povabimo jih, da z merili naredijo samopresojo. Predvsem pa otrokom pustimo delati napake, saj se iz njih največ naučijo. Neznanje mora biti v šoli izziv, zato otroci hodijo v šolo, drugače bi bili že kje drugje.

Kot mami mi je bilo vedno najtežje gledati, kako otrok ne napreduje, in nič narediti. Zavedala sem se, da z nevmešavanjem otroku omogočam pomembno izkušnjo, iz katere bo potegnil najmočnejša spoznanja. Npr.: ko je hči v osnovni šoli reševala matematične naloge tako, da je prepisovala rešitve, ali ko se je učila zadnjo minuto in bila neuspešna, sem največ truda in vztrajnosti porabila za to, da sem bila tiho. Imeti rad pomeni omogočiti spoznanje ter učenje iz izkušenj.

Vprašanja, ki so lahko v pomoč pri pogovoru z otrokom o učenju ali o šoli, so:

  • Kaj se učiš?
  • Kateri cilj si danes dosegel?
  • Kako veš, da znaš?
  • Katero napako si naredil in kaj si se iz nje naučil?
  • Katero povratno informacijo si dobil in kako si jo uporabil?
  • Kaj ti je dobro uspelo, na kaj si ponosen?
  • Kje se lahko še izboljšaš?

Namesto: Kako je bilo v šoli?, Koliko si dobil?, Koliko so pa drugi pisali? S tem jim damo pomembna sporočila o tem, kar nam je vredno. V zadnjem primeru rezultat, v zgornjih primerih proces, znanje in napredek.

Komentiraj