Naraščanje nestrpnosti in nasilja med mladimi ima lahko samo eno sporočilo

Naraščanje nestrpnosti in nasilja med otroki in mladostniki ima le eno sporočilo – stisko. Ko se v svoji koži počutimo dobro, nimamo potrebe po kritiziranju, pritoževanju, ustrahovanju drugih. Zadovoljni smo s seboj in se ne ukvarjamo z drugimi.

Nič drugače ni z otroki. Znaki stiske ali slabega psihičnega počutja se kažejo kot občutek neobvladovanja življenjskih situacij. Kažejo se kot strah, jeza, preplavi jih občutek, da ne zmorejo opraviti dela (v njihovem primeru je to predvsem učenje). Skrbi jih, da ne bodo uspešni. Začnejo se izogibati stikov s sošolci in prijatelji. Slabo spijo, pogosto ne morejo zaspati in imajo ves čas občutek nepovezanosti s posameznikom in skupnostjo. Zato se težko zberejo. Ker jim je »vseeno«, začnejo uživati nezdravo hrano, pridobijo na teži in izgubijo še ta del samopodobe. (Še hujše so zlorabe alkohola in drugih prepovedanih substanc.)

Mladi se s stiskami soočajo tako, kot znajo: z nestrpnostjo, jezo, s fizičnim in verbalnim nasiljem, z neprimernimi objavami na družbenih omrežjih. So se tega naučili od odraslih? Smo jim v pomoč oz. smo jih naučili drugačnega odziva in ravnanja? Tudi sami se srečujemo s podobnimi stiskami. Kako reagiramo takrat? Imamo razvito učinkovito samopomoč? Znamo, zmoremo sami podeliti svoje počutje ali poiskati strokovno pomoč, ne da bi iskali krivca v drugem in ga obtoževali?

Šola je (ob družini, vrtcu, prostočasnih dejavnostih) za otroka naslednje socialno okolje, kjer se zagotovo in brez izjeme sooči z drugačnimi pogledi. Sooči se s kulturo in z vrednotami, ki po vsej verjetnosti niso enake tistim v njegovi družini. Predvsem pa se sooči sam s seboj – s svojo izjemnostjo, nadarjenostjo in svojim delom. Šola je nezamenljiv prostor sprejemanja drugačnosti, pogovora in prilagajanja.

Šola je dom, kjer se otroci in mladostniki učijo zaznavanja in izražanja počutja. V šoli spoznavajo oblike podpore in (samo)pomoči. Znanje je vsekakor pomembno. A pomembna je tudi osebna rast in iskanje odgovorov na vprašanja: Kdo sem? Katere so moje vrednote? V čem postajam boljši jaz, boljša različica samega sebe v odnosu do sebe in drugih? Zato bi moralo biti to zorenje vgrajeno v čisto vsako šolsko uro. Dosledno in brez izjeme. Vsak učitelj bi moral imeti znanje in zavedanje, da učence, ob snovi lastnega učnega predmeta, uči soočiti svoje mnenje, spoštovati vrednote drugega in ohraniti dobre odnose kljub različnim pogledom na svet.

Kot učiteljica opažam, da v šoli in izven nje prevladuje merjenje moči, tekmovalnost in izključevanje. Še vedno imamo storilnostno naravnano šolo, ki ceni predvsem doseganje standardov, točke za napredovanje in učenje za oceno. Posledično pa ista šola izključuje tiste, ki ne sledijo pehanju ali ne dosegajo pričakovanih rezultatov. V šoli je učitelju lažje »dostavljati vsebine«, predavati in slediti učnemu načrtu za vsako ceno (tako bo tudi učitelj, kot javni uslužbenec, na koncu ocenjen z najvišjo oceno). Vendar ob takem načinu poučevanja ne moremo pričakovati kritičnih, empatičnih, sprejemajočih, strpnih in razmišljujočih učencev in državljanov, ki bodo doprinos drugim in svetu.

Vedno bolj se zavedam, da otrok ne učimo, kako poskrbeti zase, kako zaznati stisko, kako sporočiti, si pomagati ali poiskati pomoč. Ta humani del poučevanja je v veliki meri prepuščen občutku in znanju posameznega, empatičnega, zvedavega učitelja. Učitelj je v stalnem stresu, ko se odloča, ali naj predela učni načrt in izpelje časovno razporeditev učne snovi (to namreč dosledno preverja in zahteva inšpektor ali ravnatelj) ali naj se loti reševanja odnosov otrok v težavah (v tujini tudi to preverja inšpekcija; pri nas pa za to ni pristojna …) Zaradi nacionalnih preizkusov znanja, mature in staršev, ki učitelju dihajo za vrat in preverjajo »paketno učinkovito dostavljenost« učnega načrta, smo tukaj, kjer smo. V težavah: kot posamezniki in kot družba.

Zato ne čudi, da je tudi obdobje po epidemiji prepuščeno naključju in iznajdljivosti vsakega posameznika. V Sloveniji nimamo jasnega načrta (finančno, strokovno in izobraževalno podprtega) in evalvacije, kako nadoknaditi zamujeno v socialnem razvoju vseh generacij. (Finska in Škotska sta se odzvali popolnoma drugače.)

Pogosto slišim, da so telefoni in družbena omrežja krivci za nasilje med mladimi. Razglabljati o tem, ali oboje v šolskem prostoru prepovedati ali ne, je izguba časa. Vsi vemo: »Kar je prepovedano, je najslajše.« Tudi kuhinjski noži so nevarni, pa jih nismo nehali uporabljati ali prepovedali. Naučili smo se jih varno uporabljati. Kje naj se torej otroci in mladi naučijo varne in učinkovite uporabe telefona, družbenih omrežij? Doma? V šoli? Ob vrstnikih? Odgovor je univerzalno preizkušen: zgled je najboljše vzgojno sredstvo, zato se lahko le skupaj učimo raziskovati uporabnosti in si postavljati meje. Časi, ko je učenje teklo samo v eni smeri od učitelja, starša k otroku, so dokončno mimo. Mladi imajo svoj glas in so kdaj modrejši od nas. Lahko pa smo skupaj, s poslušanjem, slišanjem in sodelovanjem še modrejši.

Glede naraščajočega nasilja med mladimi v šolah in izven zato predlagam, da šole jasno sporočimo, kateri so največji izzivi, in podamo predloge za reševanje. Ti naj vključujejo najprej notranje vire znanja in izkušenj ter opredelijo potrebno podporo. Glas naj prispevajo učitelji, učenci in tudi starši. Vsi moramo biti vključeni, ker smo skupnost, ki sobiva v določenem okolju. Iščimo, kaj si želimo izboljšati in kaj lahko vsak prispeva, da nam bo jutri bolje. Cilj šole naj bo (kot je pred časom dejal generalni sekretar Organizacije združenih narodov Antonio Guterres) »učiti se učiti, učiti se živeti in delati skupaj, učiti se biti sami s seboj in z drugimi«.