Zgodovina učiteljica življenja? 1. del spoznanj ob prebiranju nonotovih neobjavljenih dnevnikov iz 2. svetovne vojne

Vsega je bilo v teh naših gozdovih, pravi gozdar ob omembi brezen, v katerih so po vojni pobijali ljudi v Kočevskih gozdovih in Trnovskem gozdu. Pomislim, kako sem se bala živali, medvedov, pa ugotovim, da smo ljudje sami sebi in drug drugemu najslabša oblika živali. Ko to podelim s kustosom Baze 20, mi pravi, da je medveda treba samo spoštovati in se umakne. Kaj pa ljudje? Se znamo spoštovati in se umakniti? Ali še vedno ne sprejemamo sebe in drug drugega, se vtikamo v druge, jih sodimo in skušamo spreminjati. Ker za druge je lažje vedeti kot zase in v imenu tega soditi. Mar se niso vojne začele tako? 

Ne poznam dobro zgodovine iz knjig. Priznam, v šoli sem se zgodovino učila na pamet in mi je od tega znanja bolj malo ostalo. Vem pa, da sem jo živela skozi doživljanja in pripovedovanja staršev, none Milene Koglot, nonota Adolfa Koglot. Skozi nonin strah, ko se ni upala iskreno podeliti mnenja, ko ni govorila o povojnem času in dogodkih, ko je stalno oprezala za sabo in se bala izraziti mnenje ter bila zadržana. Razumem, zakaj jo je bilo strah. Ko doživiš, da ti pred očmi odpeljejo sestro v Dachau, ubijejo brata, lahko razumem. Zgodovino sem doživela tudi na izletih z nonotom, ki me je skupaj z bratom ob začetku osnovne šole vodil do brezen, kjer so pobijali ljudi, preden se je o tem govorilo. Ker je vedel. In ga je bolelo. Tudi sam je nekoč stal pred takim breznom. In brat ga je rešil, čeprav sta si stala na nasprotnih straneh, eden kot partizan, drugi kot obtoženi, da jih je zatajil, ko komaj polnoleten ni uspel držati obrambne linije pred Nemci. 

Vojne in povojna dejanja nekaterih ljudi sem doživljala skozi mamino bolečino ob pohlepu, lastninjenju, krivicah, ki so se dogajale še dolgo po vojni in jih je občutila skozi bolečino staršev, Franca Lisjaka in Viktorije Lisjak, sorodnikov, sovaščanov. In jih čutimo še sedaj. Ne le vojne posledice, bolj posledice človeškega pohlepa, strahu. Smo zdaj kaj drugačni? Smo boljši, slabši? Pač samo smo. Kdo smo, da bi sodili. Kar šteje, so naša dejanja in misli.  

Ulica Cagliarija, po katerih je nekoč hodil moj nono. (Foto: Mateja Peršolja)

Zgodovino odkrivam ob prebiranju nonotovih (Franc Lisjak) dnevnikov, ko je vojno preživljal kot italijanski vojak v severni, srednji Italiji, na Sardiniji in na Korziki ter v Franciji. Na Sardiniji je nono kot Italijanski vojak (Primorska je bila takrat pod Italijo) doživel najhujše vojne dogodke, kot so lakota, umiranje sovojakov od lakote, bolezni, letalski napadi, streljanja in medsebojni napadi v pijanosti, lakoti, kraja hrane (npr. pomaranč v nasadu) domačinom. V dnevnik je ob vkrcanju na ladjo 18. 4. 1943  zapisal: “Ob devetih smo zapluli naprej – to je bil najtežji trenutek mojega življenja.« Bil je natančen popisovalec dogodkov, ljudi in narave. Znal je opazovati, čutiti, se povezovati, poskrbeti zase in za druge. 

 »Na veliko noč smo šli v mesto. Radovedni smo bili, kaj so napravili sovražniki ob zadnjem bombardiranju. Kar se vidi, je grozno, zato hočem nekoliko opisati. Pristanišče je popolnoma uničeno, vse ladje v njem zažgane in potopljene, vse razbito in uničeno. Železniška postaja popolnoma zrušena, mnogo palač razsutih in razbitih, mnogo žrtev počiva še pod ruševinami. Kakor pravijo, je bilo več kot sedem tisoč mrtvih. Mesto lepo in veliko, kakor se vidi, je tukaj vladalo razkošje, bogastvo. Mesto je sedaj prazno, kar je prebivalstva, je po večini odšlo proč, le tu pa tam se vidi kakšno ubogo družino, ki se skriva v zakloniščih pod zemljo. Prav žalost prime človeka, ko vse to vidi. Najlepša ulica Via Roma je razdejana. Mislil sem si, kaj vse je moralo biti, ko je prišel napad, kakšni grozno vpitje je moralo biti, ko so ruševine pokopale pod seboj tisoče ljudi.”

Obeležje v Quartu St’Elena, kjer so bila taborišča za vojake – več tisoč slovenskih fantov. (Foto: Mateja Peršolja)

Tam so delovni bataljoni, kot so jim rekli, kopali rove, urejali ceste, delali na letališču. Manj nevarna dela, npr. kopanje jarkov za obrambo in skrivanje v mestu, so bila plačana 3,50 lir na dan, nevarna dela na letališču, pristanišču, ko so bili izpostavljeni nevarnosti pa 16,50 lir na dan. Liter vina je stal 18 lir ali več. A se eni niso vrnili. Nono je zato izbral varna dela. Nono Viktorijo je moral prositi, da mu je pošiljala denar za hrano in preživetje. Večinoma je imel denar, da je shajal. Tudi dobil je, ker je znal deliti in poskrbeti tudi za druge, ne le zase.

“Zvečer okrog osme ure so bili alarmi. Sovražnik je napadal, topništvo je streljalo, mi smo se tekli skrivat po polju vsi presenečeni.” Alarme so tako poslušali noč in dan, na nekaj ur. Včasih so se tekli skrit, drugič se prepustili usodi pod drevesi ali v baraki. Nonota je v bunker sprejel domačin. “Niti pol ure nisem spal, spet alarm. Tekel sem v bližino k nekemu kmetu, ki ima svoje zaklonišče za družino, a odstopil je tudi meni in še par družinam nekaj prostora. Tako smo se tiščali doli globoko pod zemljo, strašni treski so sledili drug za drugim. Bombardirali so spet Cagliari. Težko mi je bilo pri srcu, doli pod zemljo, ko sem slišal jok žensk in otrok.” K temu sosedu je šel kdaj pomagat na kmetijo, kupit hrano, v zaklon ali na kozarec vina. Prvi teden novembra sem navezala stik s sorodniki teh domačinov, ki so ga sprejeli v zaklonišče in dve gospe sta se spomnili, da je njunega dedka Onoria Mamelija naučil kuhati žganje. S predsednikom lokalnega društva in poklicnim arhivarjem Danielem Vacca bova dopolnila nonotove zapise s spomini prebivalcev Sardinije.

Komentiraj