V kašnem okolju in družbi si želim živeti?

Strah je čustvo, ki ima lahko močan vpliv na naše ravnanje in odločitve. Ko v pričakovanju česa hudega, neprijetnega, strah sproži obrambni mehanizem, skorajda ni več prostora za učenje, ustvarjanje in osebno rast. Verjetno ima vsak od nas izkušnjo, ko ob spraševanju učitelja ali nastopu pred tablo ni mogel izraziti svojega znanja. Sama se najbolj spomnim take izkušnje iz gimnazije, ko sem bila vprašana biologijo. A ta strah – ko pogledam nazaj, zbledi in ga vidim kot izkušnjo, ki mi je pomagala napredovati v življenju.

Kako se strah, celo nemoč danes odraža v učnem okolju?

Učitelji se bojijo inšpekcij, staršev, ponekod tudi vodstev šol in celo kolegov. Strah jih je lastnih napak, ki bi jih lahko postavile v neugoden položaj. Izražajo tudi bojazen nemoči ob agresivnih otrocih in mladostnikih ter njihovimi (preveč) zaščitniškimi starši. Celotno dogajanje lahko privede do izgube nadzora nad učnim procesom in do prevlade enega vidika (prava) nad vsemi drugimi (avtonomija učitelja, poučevanje, odnosi …).

Učitelji, obremenjeni s časovnimi omejitvami in zunanjim nadzorom, hitijo in se osredotočajo na uresničevanje učnega načrta. Poskrbijo, da otroci snov zapišejo v zvezek in izpolnijo delovni zvezek. Če ni zapisov v (delovnem) zvezku, imajo starši občutek, da se otroci niso učili in da učitelj ni opravil svojega dela in jim ni razložil učne snovi. Tako oboji – učitelji in starši – stopnjujejo zunanji nadzor, ki pa učitelja vodi proč od učenca …

Nekateri starši na roditeljskih sestankih povedo, da od učitelja pričakujejo (storilnostno) vedenje – razlago, domače naloge, delovne liste in v celoti uresničen učni načrt (k temu jih navaja točkovni sistem napredovanja mladostnikov v srednjo šolo). Toda: njihovi mladostniki sočasno povedo, da taka oblika učenja (ki od aktivacije vključuje zlasti poslušanje in pisanje) zanje ne deluje. Sedanja prevladujoča oblika poučevanja zanje nima učinka. Želijo si aktivnih oblik učenja, kjer sami spoznavajo snov, odkrivajo probleme, jih preizkušajo, delajo v skupinah in se učijo drug od drugega. Želijo si učenja za življenje in ne reproduciranje znanja za točke. A taka oblika učenja terja čas.

Učitelji so v nenehnem precepu med storilnostnim predelovanjem učnega načrta ter administrativnim dokazovanjem opravljenega dela in otrokom/mladostnikom, ki od njega pričakuje vodenje, pomoč in učenje, ki ga bo podprlo v razvoju. Bolj ko se učitelj ukvarja s papirji, manj se dejansko posveča otroku/mladostniku. Ob tem, ko je osredotočen na izpolnjevanje ukazov (!), navodil, upoštevanje pravilnikov in pravnih groženj, pozablja na vzgojni vidik šole. Vsi skupaj, starši in učitelji, vzgajamo brezbrižne posameznike, ki oblikujejo storilnostno naravnano družbo. Brez empatije in posluha za skupnost. Kakšen zgled smo jim? Jim res lahko očitamo »drugačnost« generacije?

Mednarodne raziskave opozarjajo na zaskrbljujoč odnos učencev in mladih do učenja in šole. Opazno je povečanje stresa med učitelji, ki zato zapuščajo poklic. To bi nas moralo skrbeti bolj od merjenja znanja. Znanje lahko kadarkoli nadoknadimo, veščin sodelovanja, iznajdljivosti, odpornosti, razmišljanja, dogovarjanja, pa se pri petdesetih letih ne moreš priučiti.

V družbi, ki je naravnana na storilnost, se povečuje nezadovoljstvo in vzgojne težave. Povečuje se občutek fizične in psihične izčrpanosti. Ob pomanjkanju vizije, vodenja, občutka skupnosti, organiziranosti pa vajeti prevzame apatičnost (nemotiviranost, vdanost v usodo). In to ne le mladih, temveč tudi pri tistih, ki smo jim zgled in ki smo zanje odgovorni. Tudi s šolo, ki jo imamo, smo ustvarili družbo, s katero nismo zadovoljni. Si to želimo tudi v prihodnje?

V prizadevanjih posameznikov, ki opozarjajo na stranpoti in kličejo po spremembi opažam, da si vsak želi prispevati svoj delež. A se preoblikovanja lotevamo na način, za katerega je očitno, da ne deluje. S krepitvijo zunanjega nadzora, inšpekcijami, grožnjami, tožbami in nezaupanjem. Početi še več istega in pričakovati drugačne rezultate, je že Einstein rekel, da je definicija norosti.

Torej potrebujemo nekaj drugačnega.

Na primer to, da učitelji ustvarjamo drugačno okolje za učenje. V njem vlada zaupanje, sodelovanje med učiteljem in učencem ter starši. Učitelji se posvečajo otroku/mladostniku, pouk pa je osredinjen nanje in na učinek učenja. V teh razredih je prioriteta vzajemno spoštovanje in sodelovanje ter skrb za kakovostne odnose. Gre za varno okolje, v katerem lahko vsakdo napreduje, tako učenec kot učitelj (pa tudi starši). V šoli se lahko vsakdo izrazi in je slišan, podprt. Ne samo s strani učitelja, temveč tudi s strani sošolcev. V tej šoli se lahko starši ali učitelj izrazijo in s sodelovanjem ter z zgledom skupaj iščejo rešitve. Kajti učenja ni brez dobrega počutja. Slednje pa ne pomeni, da smo vedno 100 % srečni in nam je ves čas “fajn”. Nasprotno. Frustracija je napor, je dejanje, ki jo sprva izrazimo, kasneje pa s podporo in učenjem preoblikujemo v opolnomočeno razvijanje veščin in kompetenc.

Če sklenem z odgovorom na vprašanje v kakšnem okolju ali družbi si želim živeti? Zase lahko rečem, da lahko rastem in se učim v okolju, kjer so napake dobrodošle in priložnost za razvoj. Želim živeti v okolju, kjer si zaupamo in verjamemo v izjemnost posameznika. Kjer je drugačnost pogledov priložnost za razvoj. Želim si, da se večkrat pohvalimo za stvari, ki delujejo. In da damo priznanje drug drugemu za prizadevanja in dosežke. Želim si vodenja z zgledom in integriteto, kjer je beseda, ki jo dam, največ vredna. In je spoštovanje največje darilo, ki ga lahko poklonim sebi. Torej: namesto nadzora, zaupanje, namesto izključevanja, vključevanje in namesto kritiziranja, prispevanje. Ko prispevam doživim največji občutek izpolnjenosti.