V globalnem svetu in v naši lokalni Sloveniji se v družbi z veliko hitrostjo odvijajo spremembe. Če progresivci verjamejo, da je vsak napredek dober napredek, konservativci spremembe obravnavajo z več kritičnosti in premisleka. Spremembe se znotraj družbe v veliki meri dotikajo mladih, ki bodo z njimi in njihovimi posledicami živeli dlje. Ko pa se spremembe dotaknejo ali vdrejo v vzgojno-izobraževalne sisteme, pa lahko tam pustijo posledice za več generacij – dobre ali slabe.
Če so revolucionarne spremembe nekoč pomenile zasebno lastnino, volilno pravico, svoboščine, pa danes poslušamo bolj kot ne o splavu, kjer konservativna ideja o vrednosti življenja od spočetja do naravne smrti spominja samo še na zgodovinski artefakt, istospolnih zvezah, kjer ni dovolj le njihova legalna sprejemljivost, ampak morajo vključevati tudi pravico do otroka, in zadnje čase vse več in več o spremembah spola in s tem povezanih ideologijah. Večino progresivnih idej se je skoncentriralo na zelo, zelo majhne družbene skupine in pojave.
Med majhne ali zanemarljive družbene pojave pa bomo kmalu lahko šteli tudi demografsko skupino, ki jo po starosti štejemo med mlade, po državljanstvu med Slovence in po veroizpovedi med katoličane. Da ne bo pomote – govorimo o katoliški mladini, ki je bila med obema vojnama ponos in močno organiziran del naroda, v času komunizma pa eden redkih zelenih poganjkov, ki so uspevali v totalitarnem režimu. Tudi v samostojni Sloveniji ji ni kazalo tako slabo – katoliške gimnazije, festival Stična mladih, oratoriji po celotni Sloveniji … In tu je zarisana meja. Meja, do kod naša katoliška mladina sme.
To mejo so v preteklih letih že poimenovali – rečemo ji »mentalna zakristija«. Najbrž je sprva nismo zarisali sami – avtor je brez dvoma kdo izven te demografske skupine, a smo jo v sodobnosti tako ponotranjili, da nam njene meje ni treba zapisati ali se je naučiti – preprosto vemo, kot dobra čreda, da je naše delo omejeno.
Draga katoliška mladina – veseli smo vas, ko postanete zlati maturanti in se katoliške gimnazije uvrstijo v sam vrh po zbranih točkah na maturi. Tudi nad vašimi zbori smo navdušeni. In nad zdravniki, znanstveniki in drugimi, ki pridejo iz vaših vrst. Pokamo od navdušenja nad množičnostjo oratorija, kjer imate res lepe delavnice za otroke in krepite neformalna znanja in kompetence animatorjev. Še sam predsednik republike je navdušen nad vašo mladostnostjo v starodavni Stični.
In da ne bo pomote. Vse to je dobro – glej, zelo dobro. Dokler ne boste stopili ven iz »mentalne zakristije«. Takrat vas bomo pa po prstih. Veste, kaj je tam zunaj? Nekaj, kar ni za vas. Nekaj, kar je potrebno prepustiti drugim. Nevladnikom, »pravim« družboslovcem, »civilni družbi« … Zakaj »civilni družbi« v narekovajih? Ker brez katoliške mladine prave mlade civilne družbe ni. Brez slovenskih katolikov slovenske civilne družbe ni. Prodajajo pa nam »civilno družbo«, ki meni to in ono o teh in onih zadevah. Ki se ji zdi največji izziv sodobnosti reševanje transspolnostnih vprašanj ali pač nekaj podobnega.
Nekoč je katoliška mladina krojila in usmerjala velik del civilne družbe. Danes izgleda, kot da se je prostovoljno umaknila v svoje male »mentalne zakristije«. Katoliške mladine ni več v krovnem mladinskem svetu, pa to ni niti spodobno velika težava. Voditelji katoliške mladine in Katoliške cerkve svoje črede ne vzgajajo v svobodomiselnem aktivnem sodelovanju v civilni družbi, o tem se ne govori, izgleda skoraj, da se poveličuje umikanje nazaj v mala občestva, skrita v katakombah. Mi bomo imeli svoja slavljenja in zbore, z družbenimi temami pa naj se ukvarja kdo drug. Ne bomo na glas povedali, kaj mislimo. Če že bo kakšna občutljiva tema, bomo zapakirali naslov tako, da ne bi slučajno bilo kaj narobe.
Za navdih po pričevalskem pogumu ni treba nazaj do prvih kristjanov. Za razmere v katakombah tudi ne dlje kot 70 let. Vzgoja za vero se začne v družini, nadaljuje v Cerkvi. Vzgoja za svobodo in demokracijo prav tako. Kje so naši pastirji, ko je treba še kako drugače kot s pismi povedati, kaj si mislimo o pomembnih družbenih temah? Ni nam treba povedati, koga naj volimo, pomagajte nam vzgojiti mladino v kritične (tudi do lastnih napak) generacije. V boj za družino pošiljamo upokojence, zraven jim pa za rekvizit postavimo nekaj mladih, ki zgledajo bolj kot napaka v vabilu, ne pa kot zagovorniki svojih vrednot.
Želeli bi si katoliško mladino, ki bo vzgajala nove voditelje slovenskega naroda, ne pa tihih potencialnih mučencev, ki jih ne bodo pojedli levi, ampak pomanjkanje kisika v teh naših podzemnih katakombah, v katere se počasi spreminja konservativni prostor v naši domovini.
Jakob Primožič
