Milena Miklavčič si je z zdravo kmečko pametjo dovolila glasno razmišljati o odnosu med človekom in psom. Rekla je bobu bob in pred Slovence je postavila ogledalo. S tem je povzročila vsesplošno histerijo, ob kateri lahko dobimo napačen vtis, da se večina rojakov strinja z njenimi kritiki, ki nanjo bruhajo ogenj in žveplo.
Podatki o žrtvah v vojnem času na Slovenskem nam povedo, kako neumno je bilo med vojno izpeljati revolucijo. Do srede leta 1942 je revolucionarna stran brez sodbe pobila okrog 900 Slovencev. Po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 so jih pobili več kot 300, po vojni okrog 20.000. Vseh več kot 24.000. Ti podatki nam najbolje povedo, kdo je med vojno najbolj ogrožal slovenski narod.
Že dobro leto je od tega, kar sem zavzel do nekaterih dokumentov drugega vatikanskega koncila odklonilno stališče, češ da je v njih izražena modernistična zmota. To stališče, ki sem ga podal nekako mimogrede in v kontekstu obravnave spolnih zlorab v Cerkvi, bi sedaj rad preciziral in v pomembnem delu revidiral, zlasti glede koncilske izjave Dignitatis humanae (DH) o verski svobodi, ki je med koncilskimi dokumenti dvignila največ prahu.
Tisto, kar lahko z ukrepi, predvsem pa z našim odgovornim obnašanjem, naredimo, je, da upočasnimo to širjenje tako, da kritični primeri, ki jih je 20 odstotkov, ne presegajo danih kapacitet zdravstvenih sistemov.
Biti dobra mama je boleča izgubljena lastnost. Sem del generacije, site vsega materialnega in akcijskega, ki smo krvavo pogrešale svoje mame, svoje domove, varnost in ljubljenost. Kar je bilo nekoč mamam dopuščeno, našim ni bilo. Zrasli smo, v močne hčerke in šibke sinčke, vsaj kar se tiče ambicij in delavnosti. In to je tisto, ki zdaj zlasti tepe naše otroke – imajo preveč aktivne mame in daleč preveč pasivne očete.
Slovenski razkol pokaže kolaboracijo, v slovenski politiki zlajnani pojem, v povsem novi luči, ko lahko beremo, kako zvesto, dobesedno z religiozno zanesenostjo, je revolucionarna stran, ki je s svojimi dejanji dejansko izstopila iz evropske civilizacije in njenih etičnih norm, služila ciljem Sovjetske zveze in kako malo slovenskemu narodu.
Kdor se bo potrudil in bo Slovenski razkol pozorno prebral, bo za vse večne čase vedel, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, predvsem v ključnih letih 1941 in 1942. Tudi pred samo okupacijo. Vedel bo in znal tudi komu povedati, kakšni so bili cilji komunistov, kdaj in kako so delovali, poznal bo kronologijo druge svetovne vojne pri nas, povsem jasno mu bo, koga so napadali partizani pod vodstvom partije
Jože Dežman se sprašuje, ali niso »gozdovi« pravzaprav »mesto heroj«, od koder »hostarji« izganjajo tako žive kot mrtve, ki jim niso ljubi? Toda »hostarji« se o svojih izključevanjih nočejo pogovarjati, niso za dialog? Ali torej tisti, ki se tako zagrizeno oklepajo vzporedne resničnosti herojskih novih oblačil, niso morda nemci – torej nemi ljudje, nesposobni dialoga, nesposobni sprave z resnico?
Nestrpnost in avtoritarnost politične levice do drugače mislečih ljudi, še posebej na desni politični strani? Ta nestrpnost in avtoritarnost politične levice je svoje radikalne oblike dobila med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Takrat so njihovi politični predniki na vse mogoče načine uničevali Slovence.
V komunizmu se je povsod po svetu slabše gospodarilo kot v kapitalizmu in zato slabše živelo. In tudi zato smo povsod, kjer so vladali komunisti, jedli kruh iz ameriške pšenice. Živelo se je pač v revščini komunizma!
Življenjsko nas ogrožajo besede, ki so se skvarile – takrat, ko se je zlo hotelo na najrazličnejše načine preimenovati v dobro. Če, denimo, množičnim pobojem ljudi rečemo »napaka«, beseda izgubi svoj pomen. S tem se izgubi preciznost misli – in posledično se izgubi smisel naših dejanj. Vse, kar ni poimenovano s pravimi besedami, ostaja za nas popačeno, mi pa na poti v razkroj.
Podobnih fototerminov po gradbiščih smo že vajeni. Naši politiki se radi pokažejo, da ”delajo”. To je očitno ostalo od ljubljanskega šerifa, ki je leta 2011 svojo kandidaturo za premiera naznanil z geslom: “Zoran dela.” In to geslo so imeli na plakatih odtisnjeno vsi njegovi kandidati, tudi današnja ministrica Bratušek.
V demokraciji se samo prek sodelovanja pri javnih zadevah in predvsem prek volitev doseže in izsili spremembe. Odgovornost je na nas, ne na drugih. In počasi se moramo vsi skupaj (tudi jaz) posloviti od izgovora, da se ne da nič narediti.
Da, imamo jo. Seveda bralce zanima, kako dobro mora biti utemeljena obsodba za tako strogo kazen. Pravzaprav je kratka: ker si! Začnimo pri Janezu in njegovi sosedi Micki. Ker je Janez opazil, da se je … Beri dalje
Če je prerokba o predčasnih volitvah pravilna, lahko v kratkem pričakujemo združitev LMŠ in SMC. Priče bomo »trdih pogajanj« o razmerjih med obema strankama.. V navednicah je zapisano, ker je bila ključna ponudba o izvoljivih okrajih morda že dogovorjena. Sedaj gledamo le še predstavo Šarčevega Špas teatra, ki mora izpasti dramaturško čim bolj resnično.
Prva Kristusova skušnjava je film , ki je precej razburil brazilsko in svetovno javnost, saj je v njem Jezus upodobljen kot homoseksualen moški, poraja vprašanje, kaj bi storili muslimani, če bi nekdo posnel film o geju, njihovem preroku Mohamedu, ki bi iz puščave prišel s partnerjem domov v Meko.
Iz mnogih raziskav (Slovensko javno mnenje in mednarodne ankete) je razvidno, da večina ljudi pri nas dojema družbo kot izrazito polarizirano in obremenjeno z neenakostjo. Se pravi, ravno nasprotno od domnevane kohezivnosti.
Hrvaški škofje menijo, da so z zmago Milanovića, ki so mu pred tem očitali, da je zaščitnik hrvaških udbašev, da je v tedanje državne ustanove infiltriral neokomunistične kadre, pa tudi njegovo jugonostalgijo, prišli povsem drugačni časi.
Na vrhu družbe je polno na videz samozavestnih, retorično dobro usposobljenih osebe. Žal pa v resnici niso usposobljeni za nič koristnega. To se še posebej vidi, ko prestopijo meje domačega dvorišča in nastopijo v mednarodni areni. V resnici so predvsem negotovi in prestrašeni ter zato zelo nevarni. Če vprašate vrhunske športnike, v mednarodni areni bližnjic ni. Brez trdega dela ni uspeha, ker mednarodna konkurenca bleferje preprosto izloči v prvem koraku.
Mlajših politika večinoma ne zanima, starejši pa lahko molimo in ko bo treba, bomo šli na trge in ulice, a ne da bi razgrajali, temveč , da bi podprli politike in stranke s poštenimi nameni. Potem pa na volitve! Na starih svet stoji!