V članku Barbare Zimic, Slovenija kot socialno-ekonomski svetilnik sveta, Delo, 1. februar, 2020 je razvidna težnja, da se slovensko družbo prikaže kot egalitarno družbo, ki naj bi bila vzor drugim v Evropi in širše. Pri tem novinarka uporablja le en kazalnik in sicer dohodkovno (ne)enakost, kot jo meri Ginijev količnik. Tudi sicer je v tekstu več prehitrih in tudi napačnih sklepanj. Mestoma ima bralec občutek, da bere predvolilno propagando za določeno stranko, ki si je najbolj prizadevala za povečanje minimalne plače. Dejstvo pa je, da to povečanje ni vplivalo na Ginijev količnik, saj smo imeli opravka z njegovimi nizkimi vrednostmi že leta nazaj (zadnje merjenje pa je opravljeno 2018, tudi pred uveljavitvijo minimalne plače).
Plačne razlike
Leta 2005 je bila vrednost omenjenega količnika (pri čemer vrednost nič pomeni popolno enakost, vrednost 1 pa popolno neenakost oziroma gre za razpon od 0% do 100%), ki meri porazdelitev dohodkov (plač, pokojnin in socialnih transferjev) praktično ista kot zadnja meritev v 2018 (23.8 oz. 23.4). Najnižja je bila v začetku velike ekonomske krize (2009 in sicer 22.7), najvišja pa leta 2014 (25.0). Toda tudi to leto je Slovenija izkazovala najnižjo dohodkovno neenakost v EU (manj sta od drugih držav imeli le Islandija in Norveška). Vendar pa trenutno nismo mi, ki bi imeli najnižji količnik, temveč je to Slovaška, ki iz (vsaj meni) nepojasnjenih razlogov v letu 2018 celo dosega količnik manjši od 21. To pa je verjetno absolutni svetovni rekord (vsaj med industrijskimi državami).
Povprečje EU-28 je precej višje in sicer ima v letu 2018 vrednost 31. Ali pa je res, da Slovaška za deset odstotnih točk odstopa od tega povprečja, je vprašanje metodologije merjenja, o kateri pa malo vemo. V primeru Slovenije je na dlani, da je glavni razlog za majhne razlike v dohodkih v progresivni obdavčitvi plač (kar se da dokazati s primerjavo med višino dohodka pred obdavčitvijo in po obdavčitvi). Ali je podobno v Slovaški? Ne vemo natančno, ta država je nekaj časa prakticirala enotno davčno stopnjo, kar je nasprotje progresivne obdavčitve. Največja dohodkovna neenakost je sicer v Bolgariji (skoraj 40), v Litvi, Latviji, Romuniji ter Veliki Britaniji.
Dohodkovna neenakost v EU ne narašča
Avtorica članka trdi, da je v zadnjih letih prišlo do velikega naraščanja dohodkovne neenakosti. Vendar to ne drži za EU. Leta 2005 je bila povprečna vrednost ista kot leta 2018 (blizu 31). Je to možno oziroma pričakovano? Spet se postavljajo vprašanja, povezana z metodologijo oziroma metriko, ki jo uporablja Gini količnik in podobni kazalniki (ne)enakosti ter tveganja revščine. Resnih in sistematičnih študij te problematike, vključujoč tudi študije primera oziroma analize ciljnih skupin – je namreč zelo malo, pri nas praktično ne obstajajo. To je bilo omenjeno že leta 2004 (v zborniku Kompendij socioloških teorij).
Razlike v premoženju
Še važnejše pa je, da je treba – za celovitejšo presojo narave in obsega družbene (ne)enakosti – poleg dohodkovne distribucije upoštevati tudi premoženje oziroma premoženjsko neenakost. Zimičeva sicer omenja lastništvo nepremičnin kot enega od elementov premoženja, vendar ne podaja za Slovenijo nobenih sklepov. Znano pa je, da bi se morali upoštevati še drugi parametri premoženja, kot so kapitalski dobički, bančne vloge oziroma nivo varčevanja (kdo si ga lahko privošči in kdo ne), rente… Iz podatkov OECD (Society at Glance, 2019) izhaja, da so premoženjske razlike v vseh državah večje od dohodkovnih (plačnih) razlik.
Tako je tudi v Sloveniji. Kar zadeva dohodkovno plat, Slovenija izkazuje nizko neenakost, je druga najbolj egalitarna država. Kar zadeva premoženje, pa je to precej bolj neenakomerno porazdeljeno oziroma je bolj koncentrirano v zgornjih (najbogatejših) 10-odstotkih populacije. Sicer je res, da se ne da govoriti o kakšni ekstremni neenakosti, vendar se pokaže, da imamo v Sloveniji večje razlike v premoženju kot mnoge države (recimo večje kot Belgija ali Italija). Največje razlike v premoženju so (v EU) na Danskem (kjer so dohodkovne razlike sicer majhne) in Nizozemskem.
Torej, kar zadeva dohodkovno neenakost smo na drugem mestu (za Slovaško), v pogledu premoženjskih razlik oziroma koncentracije premoženja pa na enajstem do dvanajstem (od 28 držav). Slovaška ima tudi (kar je spet nenavadno) najmanjše razlike v premoženju, kar pomeni, da je družbena neenakost v tej deželi zelo nizka oziroma najnižja med opazovanimi državami. Podatki so iz l. 2015, če bi merili premoženjske razlike danes, bi pri nas prav gotovo zaznali povečanje (zaradi gospodarske konjunkture, ki so jo nekateri bolj izkoristili kot drugi).
Slovensko javno mnenje ne zaznava situacije, kot jo indicira Ginijev količnik
Avtorica članka predvideva oziroma kar trdi, da so majhne dohodkovne in sploh socialne razlike pomemben dejavnik družbene kohezivnosti ter da to nujno pozitivno vpliva na razvoj. Vendar ne pove, da slovenska populacija oziroma javno mnenje ne zaznava situacije, kot jo indicira Ginijev količnik. Nasprotno, iz mnogih raziskav (Slovensko javno mnenje in mednarodne ankete) je razvidno, da večina ljudi pri nas dojema družbo kot izrazito polarizirano in obremenjeno z neenakostjo. Se pravi, ravno nasprotno od domnevane kohezivnosti.
