Petinsedemdeset let so nas oblastniki vzgajali tako, da smo pač verjeli, kar so državljanom sporočali prek režimskih medijev in še pozneje s pomočjo kakšnega katoliškega tednika, ki pa je bil tudi cenzuriran (čeravno formalno v komunistični demokraciji cenzure ni bilo). Vzgajali in seznanjali so nas samo s svojo resnico, in sicer da se v komunizmu živi bolje kot v gnilem kapitalizmu. Še pomembnejše poslanstvo medijev, pa naj so izhajali že v našem OF-komunizmu, Stalinovem komunizmu ali potem v formalnem komunizmu, je bilo, da so ustvarjali pravilno mnenje, ki je tudi moralo biti mnenje vseh nas, oziroma so tako ustvarjali javni interes.
Tovariš Stalin nas učil prav delati, ampak jedli smo kruh iz ameriške pšenice
Za ilustracijo navedenega citiram začetni del učne ure bodočim zadružnikom Kmetijsko obdelovalnih zadrug – beri kolhoznikom. Kolhozi naj bi se pri nas imenovale Kmetijske obdelovalne zadruge (KOZ-e), ki so se začele ustanavljati po vzoru iz SZ leta 1947 in so dokončno propadle leta 1955 (dokument je arhiviran v Pokrajinskem arhivu Maribor):
»Tovariš Stalin nam lepo pove, zakaj je kapitalizem prevladal fevdalizem; zato, da je ustvaril večjo proizvodnost dela in tako omogočil človeški družbi, da dobi primerno več proizvodov, kakor v fevdalnem gospodarstvu. Nova organizacija dela, ki je že uvedena v ZSSR in se sedaj uvaja tudi pri nas, daje višjo stopnjo dela in večjo proizvodnost, kakor je v kapitalističnem gospodarskem sistemu!« Opomba avtorja: ampak jedli smo kruh iz ameriške pšenice.
Kot se še sam spomnim in tudi kje piše, so pri nas kolhozi trajali kratek čas. Z njimi se je kmetijska proizvodnja znatno zmanjšala, namesto da bi se povečala. Lakote, ki se je že med takratnim proletariatom v mestih in ob hkratni blokadi Stalina začela pojavljati, pa nas je nato rešila Amerika z vojaškimi konzervami (brez etiket, z mlekom in Trumanovimi jajci v prahu, roza sirom …), kar smo tudi dobivali v Dijaškem domu v Ormožu. Za nameček, ko smo se navidezno skregali s Stalinom (kdo da je večji komunist), pa smo od Amerike še dobili denarno injekcijo in orožje: v dar smo dobili petdeset milijard ameriških dolarjev – danes 126 milijonov evrov, kar je takrat celo presegalo Marschallov plan, ki ga je dobila Nemčija, da se je dvignila iz pepela.
Z lažjo ustvarjajo javno mnenje, a resnice ne morejo ustaviti
Tako – na fin način: z lažmi in ignoriranjem resnice so režimski mediji v Jugoslaviji kakor tudi v Slovenji ustvarjali javno mnenje o dobrem komunizmu.
Nekoliko mlajši pa morajo vedeti, da so že v prvem mandatu vladanja Janeza Janše (2004–2008) ustvarjalci javnega mnenja izdelali konstrukt blatenja v tujini, ki se ga je prijela oznaka pismo 571 rdečih novinarjev, s katerim so blatili takratno vlado oziroma predsednika vlade Janeza Janše po Evropi. In podoben konstrukt blatenja predsednika vlade poteka sedaj v svetu, ko spet isti rdeči v svetu prikazujejo laž. Okrog 150 akademikov v svetu je menda obveščenih o fašizmu pri nas.
V širnem svetu pa še tudi živijo Slovenci in njihovi potomci, ki v prsih nosijo slovensko srce in so na pravi strani, ki so iz rojstne dežele morali bežati pred komunizmom in še tudi mlajši – gastarbajterji. In vsi ti znajo pravilno oceniti, kaj je pri nas resnica in kaj je laž. Ugotavlja pa se že tudi, da nekateri od navedenih akademikov sploh nimajo naslova – torej ne obstajajo, ampak je to ponovno blatenje laž. Na ta način predsednik vlade Janez Janša v svetu dejansko še pridobiva veljavo, ne izgublja je, kot je želja konstruktorjev tega blatenja, torej tistih, ki se bojijo za pridobljene privilegije.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.