Na položajih polno nekompetentnih posameznikov

Na vrhu družbe je polno na videz samozavestnih, retorično dobro usposobljenih osebe. Žal pa v resnici niso usposobljeni za nič koristnega. To se še posebej vidi, ko prestopijo meje domačega dvorišča in nastopijo v mednarodni areni. V resnici so predvsem negotovi in prestrašeni ter zato zelo nevarni. Če vprašate vrhunske športnike, v mednarodni areni bližnjic ni. Brez trdega dela ni uspeha, ker mednarodna konkurenca bleferje preprosto izloči v prvem koraku. Foto: Reuters

Kako se nam je lahko zgodil Šarec, pa prej Cerar, pa Bratuškova? Pa ne samo oni. Na mnogih položajih je danes kopica popolnoma nekompetentnih osebkov. Relativno še najmanj jih je na najnižji ravni (vodje oddelkov, referatov ipd.), od katerih se vendarle pričakuje, da kolikor toliko razumejo delo svojih podrejenih oz. poslovanje svojih enot.

Na tem mestu je primer bivšega direktorja UKC samo najbolj vpijajoč primer in še daleč ne edini. Je pa to, da je bil nekompetenten direktor, zadoščalo (si je pridobil vodstvene reference v branži), da je postal minister za zdravstvo.

Višje, ko se namreč dvigujemo po hierarhiji, slabša je situacija. Kako je lahko prišlo do situacije, ko se je popolnoma spregledal pomen Webrovega[1] načela, da je napredovanje na višji položaj tesno povezano s tehničnim obvladovanjem nalog, ki jih izvajajo njegovi podrejeni? Poiščimo sicer enostaven odgovor, ki pa ga ne upamo javno izreči, ker imamo vsi pri sebi visoko stopnjo samocenzure (oz. strahu pred posledicami izrečene resnice, kar izvira iz totalitarne preteklosti) in se pač samo še naprej čudimo temu, kar se nam dogaja.

Ljudje iščemo bližnjice in če ni pozitivne selekcije, je to prava pot za ”naše”

Ljudje smo po naravi racionalni in iščemo lažje poti za dosego cilja. Iščemo bližnjice, čeprav so nas nekoč učili, da bližnjic v življenju ni, da nas le trdo delo lahko pripelje do želenega cilja. Zato je tudi toliko ljudi, ki verjamejo, da bodo enkrat v življenju zadeli glavni dobitek na tomboli oz. lotu. Pa ni problem, da se včasih preko bližnjic pride do želenega cilja tudi v normalni družbi, kjer se izplača samo trdo delo, skromnost in ponižnost. Problem je drugje, je v tem, da je to pri nas življenjsko načelo, ki ga zagotavlja našizem. Pomembno je, da si naš in ne kaj znaš, oz. si usposobljen, čeprav ta beseda mnogim ni razumljiva in všečna, še posebej takrat, ko so neusposobljeni tudi naši.

Katere so najboljše »bližnjice« za ”naše”

Pa poglejmo nekaj takih »bližnjic«. Položaj ti je zagotovljen, če si pravega rodu. Zaželen je rodovnik, povezan z graditelji revolucije, še posebej komunističnimi likvidatorji ali pa vsaj sodelavci »Notranje uprave«. Če si torej pravega rodu, rabiš zato samo formalno izobrazbo – diplomo česarkoli, po možnosti podkrepljeno s kakšnim instant magisterijem oz. specializacijo zvenečega imena (npr. MBA). Zato se na daleč izogneš gimnazije, posebej kakšne zahtevnejše, ker le te brez vloženega truda in ustreznega genetskega materiala ni enostavno in zanesljivo zaključiti. Nato si izbereš kakšen lažji visokošolski družboslovni program, naravoslovje za to ni primerno, na katerih je samo nekaj selekcijskih predmetov. Ali celo en sam predmet, ki ga z ustrezno vztrajnostjo nekoč dokončaš, saj tudi najbolj zahtevni učitelji znajo enkrat odnehati, če si dovolj vztrajen. Diploma je nato rutina, pogosto povezana s plagiatorstvom, lahko pa nekoga celo najameš, da ti jo napiše ali vsaj pomaga napisati.

Razvoj vodilnih kadrov je namerni amaterizem

Da pa svojo izjemnost (po rodu) podkrepiš, obstajajo instant usposabljanja na področju menedžmenta, organizacije in vodenja. Usposabljanje na tem področju je na ravni usposabljanja, zaželenega v organizacijski kulturi »všečkanja«. V delovnem času, brez ustreznega mentorstva in brez zahtevnega preverjanja osvojenega znanja in usposobljenosti. Tako nepopolno usposobljeni vodje pa se potem znajdejo v hitro se spominjajočem notranjem in zunanjem okolju naših javnih zavodov, ustanov in vladnih služb.

Pa tudi izobraževanje (formalno na visokošolskih zavodih) na tem področju je podobno vsemu drugemu družboslovju. Predvsem pa ne zahteva kakšnega presežka med študenti, saj pogosto tudi predavatelji niso kakšen presežek. So seveda med njimi tudi izjeme, ki pa so kakor vpijoči v puščavi, ki je polna vase zaverovanih »končnih vedežev«.

Na otroški vlečni Mojca v Kranjski gori lahko pridobiš zlato značko za odlično obvladovanje smuči (certifikat za usposobljenega vodjo), nato pa se v megli s sneženjem in na poledenelem smučišču znajdeš na vrhu črne proge (npr. Silvester na Kronplatzu). Kaj lahko tam od njih pričakujemo (prosto po Churchillu): stres, strah in solze tako pri njih kot pri njihovih podrejenih.

Nesposobne povzpetnike, ki jim pripada položaj, se vsaka skupina želi znebiti

Vsi, ki ne moremo sodelovati pri tem kadrovskem vrtiljaku, ker nismo ali pa smo premalo naši, ali pa Bog ne daj celo nočemo sodelovati pri tem, seveda želimo na nek način preživeti. In kaj je najboljša pot za to? Na vsak način se povzpetnikov skušamo znebiti iz svoje neposredne bližine. Ker se jih ne da odpustiti, jih nekako »pošljemo« na višji položaj. Hkrati pa se borimo, da nam dobri kadri ne bežijo na vodstvene položaje (ja, kdo bo pa delal namesto njih ?).

Kako so že rekli Kamničani? Samo da gre iz Kamnika! Torej so jim pri tem še pomagali, ko so jih izvolili.

In rezultat je pač takšen, kot pač je. Namesto pozitivne kadrovske selekcije je ta zmeraj bolj negativna. Pa to ne velja samo za javni sektor in državna podjetja, temveč tudi za neprofitni sektor oz. prostovoljne dejavnosti. Če kdo misli, da so na vrhu politike (načeloma so to neprofitne organizacije z vsemi zakonitostmi značilnimi za društva) najbolj kompetentni, se zelo moti. Tu še posebej prihaja do povzpetništva po principu izpolnjevanja osebnih želja. Če namreč nekdo vstopi v politiko (stranko) z željo po tem, da bi nekaj prispeval k razvoju družbe, je takoj deležen nezaupanja. Sprašujemo se, le kaj ima za bregom, kje je njegov interes ipd. Takšni ”naivci” po navadi zelo hitro obupajo, saj imajo povzpetniki veliko večjo zagonsko moč za doseganje svojih osebnih interesov. In tako hitro odrinejo s poti ”naivce”.

Nekompetentni vodilni so lahko zelo nevarni za svojo okolico

In tako imamo na vrhu družbe polno na videz samozavestnih, retorično dobro usposobljenih osebe. Žal pa v resnici niso usposobljeni za nič koristnega. To se še posebej vidi, ko prestopijo meje domačega dvorišča in nastopijo v mednarodni areni. V resnici so predvsem negotovi in prestrašeni ter zato zelo nevarni. Če vprašate vrhunske športnike, v mednarodni areni bližnjic ni. Brez trdega dela ni uspeha, ker mednarodna konkurenca bleferje preprosto izloči v prvem koraku.

 

[1] Maks Weber, nemški sociolog, filozof, pravnik, politični ekonomist (1864-1920), ki je med drugim tudi opisal birokratsko organizacijo, značilno za v tistem času najuspešnejšo organizacijo obliko (Nemško cesarstvo in Avstro- Ogrska monarhija). In ravno problem napredovanja po tehničnih sposobnostih ni bil povšeči tudi tedanji vladajoči družbi (vojska in uradništvo sta na višja mesta pogosto dopustila samo posameznike s plemenitim poreklom).