Če so »naš dom naše besede«[1], kaj bi rekli, kakšen je naš skupni slovenski dom? Lepo je, če nam misel najprej poleti čez vrhove, od Brižinskih spomenikov do izborne verige leposlovnih očakov, zakroži nad Zdravljico in nad besedami iz temeljne ustavne listine o samostojni in neodvisni Sloveniji, se morda dotakne naših tridesetih narečij, očarljive dvojine in zlate skrinjice s svetimi besedami za nas.
A prej ko slej v našem besednem domu naletimo na resne probleme. Poleg poplave anglizacije nas življenjsko ogrožajo besede, ki so se skvarile – takrat, ko se je zlo hotelo na najrazličnejše načine preimenovati v dobro. Če, denimo, množičnim pobojem ljudi rečemo »napaka«, beseda izgubi svoj pomen. S tem se izgubi preciznost misli – in posledično se izgubi smisel naših dejanj. Vse, kar ni poimenovano s pravimi besedami, ostaja za nas popačeno, mi pa na poti v razkroj.
»Svet rešiš tako, da ga poimenuješ«[2], je izhodiščna misel postne pobude, ko se pri Vseposvojitvi lotevamo pisanja litanij varuhov spomina na žrtve vojnega in povojnega zla pri nas. S srcem bomo iskali besede o slovenskem trpljenju, o naši razparani duši, o abelovskih in kajnovskih ranah, klicali bomo besede za celjenje in blagoslavljanje. Boga in vojsko mučencev bomo prosili za obnovljeno življenje naroda.
Povabljeni k ustvarjanju molitvene reke
Litanije so stara molitvena oblika. Sestavljena je iz kratkih nagovorov, ki mu navadno sledi prosilni ali častilni odgovor, ki je vedno ali dolgo časa enak – usmili se nas / prosi za nas / zveličaj nas / reši nas o Gospod … V ateizirani kulturi uporabljamo izraz litanije večinoma v pejorativnem smislu za nekaj dolgega in dolgočasnega. Da so lahko tudi zelo vznemirljive, pričajo denimo priložene litanije ponižnosti. Nedavno se je litanijam globoko poklonil Peter Handke v svojem nagovoru ob prejemu Nobelove nagrade za književnost. Prebral je nekaj vzklikov Lavretanskih litanij, in to v slovenščini, ki so ga »razvnemale in navdihovale kot otroka« in ga še danes v poznih letih.
Tudi ti, dragi bralec, si lepo povabljen k ustvarjanju molitvene reke. Svoje svete besede lahko pošlješ na naslov [email protected], objavljene bodo na spletni strani Vseposvojitve, kasneje morda tudi v knjigi. Skupaj pomaknimo našo civiliziranost nekaj korakov naprej.
[1] To je misel mehiškega pesnika in pisatelja, nobelovca Octavia Paza.
[2] Isto.
