Trenda razpadanja odnosov ne more zaustaviti nobena politika

Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).

Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi očetje ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadarkoli se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Dragi otroci, draga žena, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod, ki skrbi za nas, sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo obeda in vsakemu izmed vas, ki ji je pri tem pomagal. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče sam ali kateri od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo. 

Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Preprost in z vero opravljen ritual pri obedu je nenadomestljiv. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Opišimo nekaj od tega, kar se zgodi pri takšnem družinskem obredu.

  1. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom, med kosilom in po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nekontrolirano uživajo skozi ves dan, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina zgolj skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
  2. Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o milijonih lačnih in žejnih; o množicah, ki bivajo v barakah; o milijonih revežev, ki so brez stranišč in zdrave, pitne vode. Ali naši otroci vsaj približno razumejo, kako bedno in nevarno je življenje v favelah južnoameriških velemest, v predmestjih Afrike in Azije? Ali naši otroci cenijo veliki Božji dar, da lahko s svojimi starši v miru sedijo za družinsko mizo? Otrok, ki se skupaj s svojimi starši zaveda teh dejstev, je Bogu globoko hvaležen. Zahvala Bogu mu ni več nekaj tujega in odvečnega, ampak postane njegov duhovni habitus.
  1. Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu za neštete milosti, spoznava tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se boriti v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on naslanja na nekoga, ki je večjih od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
  2. Mož, ki skrbi za družinski ritual, ženi izkazuje svojo hvaležnost in hkrati v hvaležnost do nje uvaja tudi otroke. Zato otrok tedaj, ko mati zaradi nereda v hiši povzdigne glas, ne čaka, da mati omaga in pozabi, kaj je pravzaprav želela, ampak pristopi in pomaga odpraviti zadrego. 
  3. Novodobni otroci radi nad tem, kar se postavi prednje, vihajo nos. Matere zato, da imajo mir in da izbirčni otroci vsaj nekaj pojedo, pripravljajo, denimo, zajtrk, po okusu in željah vsakega od njih posebej ali pa kuhajo za kosilo samo tisto, kar kateri od otrok poje in se pri tem vse manj ozirajo, ali je to, kar kuhajo, res zdravo. Ritual posredno vzgaja, da pojemo tisto, kar se pred nas postavi. S tem se na zelo preprost način uresničuje Jezusovo naročilo učencem, ko jih je razposlal v svet: »Jejte in pijte, kar se pred vas postavi.« (prim. Lk 10,7) 
  4. Ritual pri obedu vzpostavlja osnovno disciplino, sicer otroci za mizo izvajajo prav vse, kar jim pride na pamet, in s tem ukradejo mir in zadovoljstvo utrujenim staršem. Brez rituala nikoli ne vemo, kdaj se obed začne in kdaj konča, kajti nekateri začnejo jesti, še preden preostali pridejo za mizo, in odidejo, kadar jim je volja, kot da so v menzi. 
  5. Pri sodobnem družinskem prehranjevanju je prišlo do razpada vsakršne olike. Kulture uživanja hrane skoraj ni več. V tem je nekaj živalskega. Žival, da preživi, golta in žre. Olika pri mizi pa zagotavlja nek osnovni standard obnašanja, ki je značilen za določeno kulturno okolje. So družine, ki to kulturo poznajo in upoštevajo, in so družine, kjer vsi samo hlastajo, zraven pa drsajo po zaslonu. Kako težko dva, ki ustanovita družino, uskladita in dosežeta minimalni skupni standard, da si pri obedu ne gredo na živce. Ali bo otrok enkrat upošteval enega od staršev, ki mu je olika nekaj notranjega, drugič pa drugega, ki mu je vseeno, ali se na mizi napol leži, si z roko podpira glavo in uporablja samo eno od treh orodij jedilnega pribora. 
  6. V nas vedno kljuje vprašanje, kdaj smo zares družina in ne samo sostanovalci, souporabniki istih prostorov, kuhinje, televizije, toalete, balkona, čistil itd. Gotovo se počutimo družina denimo na nedeljskem izletu, ko se mož in žena, kot oče in mama, držita za roko, otroci pa zadovoljni s sladoledom v roki skakljajo ob njima, jima vsevprek kaj pripovedujejo in kažejo zdaj na laboda v jezeru, ob katerem se sprehajajo, zdaj na pisane metulje v travi. A bolj kot takrat, ko se duše vseh družinskih članov povežejo v Bogu, ni mogoče biti eno. Hrepenenje po edinosti nam izpolni prav družinski ritual, družinska molitev. 
  7. Na začetku ali ob koncu družinskega obeda se lahko spomnimo tudi rajnih, tistih naših najdražjih, ki so že odšli v večnost. Sicer imamo vedno slabo vest, da na tiste, ki smo jim tolikokrat zagotavljali ljubezen, potem ko umrejo, povsem pozabimo. 
  8. Ritual pri obedu je tudi temelj družinskega pogovora. Po molitvi so naši medsebojni odnosi prepleteni z odnosom do Boga, zato so tudi besede, ki jih v tej povezanosti govorimo drug drugemu, bolj mehke in spoštljive, izraz razumevanja in naklonjenosti.

Neko nedeljo sem šel na nedeljsko kosilo v Vodnikov hram. Medtem ko sem čakal na juho, sem prek ograje v sosednjem lokalu opazil mlado tričlansko družino. Mladi oče je imel v naročju deklico, nasproti pa je sedela mama tega otroka. Drsala je po zaslonu ter tu in tam pogledala proti možu. Nekajkrat je tudi kaj rekla, seveda kratko in nepovezano in se znova vrnila k pametnemu telefonu. V nekem trenutku je telefon spravila v torbico. Namera zato, ker se je spomnila razloga, zakaj s svojim možem in otrokom sedi v lokalu. Verjetno sta z možem ves teden tiho upala, da bodo v nedeljo res skupaj in si bodo povedali vse, za kar med tednom ni bilo časa; da bodo sončno nedeljsko dopoldne, ko jih ne bo nič priganjalo k delu, res eno, družina, to, kar si vedno želijo biti. Seveda samo domnevam, da so to mlado mater tisto nedeljsko dopoldne obhajale takšne misli. Toda potem, ko je mlada gospa spravila telefon v torbico in se zazrla v otroka in moža, ni vedela, o čem naj govori, tudi ju ni znala animirati, da bi v njima prebudila željo po komunikaciji. Tudi mož se za pogovor ni posebej trudil, nemo je sedel in apatično bolščal predse. Iz sebe so končno spravili nekaj nepovezanih besed, a do pogovora, še manj do česa duhovitega, zaradi česar bi se lahko nasmejali, ni prišlo. Gospa je zopet otožno segla v torbico in nadaljevala s tratenjem časa na zaslonu. Pod pritiskom slabe vesti, da tako ne gre, da jim dragocen čas odteka, je čez nekaj časa poskusila znova. Spet se ni nič zgodilo. V srcu razočarani so zaprosili za račun in odšli.

Tako, kot ta družina, živi vedno več družin. Takšnih družin si ljudje ne želijo, zato se tudi ne poročajo. V partnersko duhovno in čustveno puščobo nočejo roditi otrok; umiranje Slovenije in Evrope se nadaljuje.

Tega trenda, razpadanja odnosov, ne more zaustaviti nobena politika. Življenje se lahko vrne med nas, če se bomo zanj zahvaljevali po Jezusu Kristusu, ki nam ga daje. 

 



1 komentar

  1. Če začne razpadati družina, bo kmalu začela razpadati tudi družba, saj je družina njena osnovna celica. Prav to se je začelo že pred desetletji dogajati Zahodu, danes so že dobro videti slabe posledice tega trenda.

Comments are closed.