Neprimerno in zgodovinsko netočno je vso krivdo za fojbe in poboje na Primorskem zvaliti na ideološko raven. Po dolgoletnem fašističnem zatiranju se je v ljudeh upravičeno nabral gnev in želja po poravnavi nekaterih računov. Primorci niso pozabili kratenja osnovnih narodnih pravic, nasilne italijanizacije, prisilnega pitja ricinusa, a tudi drobnih šikaniranj samo zaradi izražanja slovenske narodne zavesti. Vendar je večinoma prevladal razum, zato so podla podtikanja o »slovanskem« načrtnem genocidu nad Italijani.
Slovenski krščanski izobraženci menijo, da bi bilo vredno poskusiti v Državnem zboru oblikovati novo vladno koalicijo, ki bi med drugim sprejela konkretne spodbude za povečanje natalitete in tako začeti reševati katastrofalno demografsko stanje.
Janković bi se seveda moral vprašati, ali naj grob Leopoldine Mekina še ostane na Žalah. Po stari veri »mesta heroja« je bila Leopoldina Mekina ena od žrtev, ki so jih domobranci umorili zadnje dni vojne na Turjaku. Toda že dolgo vemo, da so zadnjo medvojno sekretarko Komunistične partije v »mestu heroju« kot domnevno izdajalko umorili kar njeni partijski kolegi in skušali za njeno smrt okriviti domobrance.
Janezu Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge.
Kučana zapušča generacija ljudi, ki jim kariera pomeni več kot njegova ideologija. Antijanšizem in sploh ideološka demonizacija druge strani niso več vezivo, ki bi združevalo! In v tem je Kučanov »poraz«, v tem pogledu je pragmatični preskok pragmatikov lahko celo pozitiven premik.
Odstopil je predsednik vlade Marjan Šarec. Odstop bo dober in koristen za Slovenijo, če bo na oblast prišla po volitvah desno-sredinska opcija brez trdih levičarjev in naslednikov komunizma.
Mati Terezija iz Kalkute se je spraševala, kako lahko družba prepreči, da bi se neznanci pobijali med seboj, če pa ne more preprečiti, da mati ubije svojega nerojenega otroka. Da bomo pa prišli do točke, ko se ženske v stiski ne bodo obračale na prodajalce smrti, marveč bodo imele kam iti po pomoč, pa smo odgovorni prav vsak izmed nas z našimi življenjskimi, predvsem pa vsakdanjimi odločitvami. In prav bi bilo, da kdaj vstanemo s kavča in se udeležimo kakšnega pohoda za življenje ali molitve za nerojene.
Voditelj Hrvaške katoliške misije v Sloveniji izzval novo črkarsko pravdo, ko je hote ali nehote, iz nevednosti ali zaslepljenosti s hrvaško (pre)pomembnostjo je izjavil, da je glagolica stara hrvaška pisava.
Alenka Jeraj: »Rojevaš se vedno znova. Tudi v mojem srcu. Ko odpustim. Ko ljubim. Ko pomagam. Ko sem Tvoj otrok. Rojevaš se vedno znova in zame vedno znova umiraš.«
Podpredsednik Vlade RS Matej Tonin je kot zelo dobro delujočega označil ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja, ki je po njegovem s pravimi ukrepi največje pozitivno presenečenje te vlade.
Tudi slovenski prostor dandanes uživa mir in blaginjo v primerjavi s preteklimi stoletji, ko sta bila vojna in glad nekaj samoumevnega. In četudi številni problemi ostajajo, je mogoče le napočil čas, da prekinemo tradicijo jamraštva ter pustimo domišljiji prosto pot. Želim si, da bi tudi moje delo spodbudilo druge mlade avtorje k pisanju izvirne slovenske domišljijske književnosti.
Razvpiti iranski poslovnež z britanskim potnim listom Iraj Farrokhzadeh pač ni neki vaški posebnež. Že dve leti pred odprtjem računa v NLB je bil na Interpolovi tiralici. Bančniki NLB pa so mu celo svetovali, kako se izogniti čerem in kako izigravati ovire, ki so jih postavljali mednarodni ukrepi proti Iranu. Kar pomeni, da so nadaljevali prakso, znano še iz časov, ko je Udba preko bančnih podružnic v tujini prala denar.
Dovolj.je pozivajo Slovensko škofovsko konferenco, da zaradi nesposobnosti in nedelavnosti, razreši Ekspertno komisijo za reševanje spolnih zlorab; ter po zgledu dobrih praks poskrbi za ustanovitev neodvisne komisije, ki bo sposobna hitrega, učinkovitega in doslednega razreševanja problematike spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem.
Slovenija je otok skrajnosti in koketiranja z islamskim radikalci, ki se po ideologiji prav lepo razumejo s socializmom. Zelo liberalno od vas kvaziliberalci.
Pesnik Karel Starc sam je pripravil zbirko, jo poslal prijateljem, vendar je z naslovom Prezgodnje slovo izšla šele mnogo let po njegovi smrti: leta 1995; drugačna, kot si jo je zamislil. Uredil jo je in spremno besedo napisal France Filipič, Hinko Košak pa je prispeval zapis o pesniku – prijatelju.
Kar 50 % ameriških katolikov bi opustilo glasovanje za kandidata, če bi ta omejeval dostop do orožja. Naslednja stvar, ki bi jih odvrnila, bi bil splav v začetnem obdobju; to bi odvrnilo 49 % volivcev. Kandidatovo zavzemanje za istospolne poroke pa bi resno zmotilo 29 % volivcev.
Sogovornika Čuk in Možina se lotevata pomena slovenske telesne kulture na mednarodni tekmovalni ravni, ko so ravno uspehi naših športnikov eno redkih veziv nacionalne identitete. Tu se vračamo k izvirom, ugotavlja dr. Čuk, saj so podobno kot sedaj na Kongresnem trgu, ko so navijači pozdravili košarkarje in odbojkarje, nekoč ravno tako množično sprejemali in slavili slovenske telovadce, ki so se prebijali v svetovno vrh.
Znotraj Ruske federacije živi okrog 144 milijonov prebivalcev, od tega okrog 20 milijonov muslimanov, pretežno staroselcev s kavkaškega področja. Po nekaterih ocenah bi se naj ta delež v prihodnjih desetletjih podvojil. To bi lahko, ob sedanji zelo nizki rodnosti v Rusiji in visoki rodnosti muslimanov, pripeljalo do tega, da bo že na koncu tega stoletja pol ruskega prebivalstva muslimanskega izvora.
Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi.
Kaj ne bi mogli na tragične trenutke naše zgodovine, kot so Osankarica, pot 14. divizije ali Dražgoše, po 70 letih in več, pogledati v luči tolikih (nepotrebnih) smrti, tolikih izgubljenih prihodnosti nedolžnih, da bi bile mogoče samo besede žalosti in joka?