Najmočnejši vtis z letošnjega March for life (Pohod za življenje), ki se v opomin na 22. januar 1973, dan sprejetja razsodbe Roe v. Wade, ki je na zvezni ravni ukinila nedotakljivost nerojenega človeškega življenja, vsako leto odvije mimo ustavnega sodišča v Washingtonu, je name naredil napis Abortus – eleganten, hiter, lahek izhod … za moške Nosil ga je nek državni uradnik, ki že 40 let redno prihaja na shod za življenje. V izjavi za medije se je vprašal, kakšno možnost izbire imajo v resnici ženske v krizni nosečnosti, če pa je moškim omogočeno, da se tako zlahka izmuznejo vsaki odgovornosti.
Vsi vemo, da sta za spočetje potrebna dva, a odgovornost ostaja na ženski, kljub oziroma ravno zaradi emancipacije. Feministke so in še trdijo, da smo ženske močne brez moških, a v resnico ostajamo s podvojenimi bremeni in odgovornostmi. Ženske smo dosegle svoj ‘My body, my choice …’ (moje telo, moja izbira), a opolnomočenja in polnega razcveta nam to ni prineslo.
Pohod za življenje je bil zgodovinski, saj ga je v živo nagovoril predsednik Trump
Dobile smo marsikatero pravico in svoboščino, kot je recimo volilna pravica, kar je podčrtala tudi letošnja vodilna tema Pohoda za življenje. A nad nami nenehno visi senca velikana Goljata, ki sliši na ime Splav in priznajmo si, da smo mu vsi skupaj, zlasti pa najbolj ranljivi med nami, že do sedaj plačali že prevelik davek. Vedno znova namreč prihaja pred nas in terja kri nedolžnih, ni ga pa junaka Davida, ki bi nas rešil tega suženjstva. Ali pa je ta junak že med nami in ga še nočemo videti?
Letošnji Pohod za življenje je bil namreč zgodovinski, saj je namreč prvič, da je nepregledno množico (pretežno) mladih pro-liferjev (nasprotnikov splava), v živo nagovoril aktualni predsednik ZDA. Trumpovi kritiki so opozarjali na politično preračunljivost, s katero naj bi naredil ta korak, vsekakor pa je preverljivo dejstvo, da se je sedanji voditelj prvakinje med zahodnimi silami izkazal kot najbolj pro-life (življenju naklonjen) predsednik v zgodovini te države.
Poznavalci celo pravijo, da je v njegovem morebitnem drugem mandatu resna možnost, da razsodba, ki je odprla vrata skorajda popolnoma neomejenemu pobijanju nerojenih otrok, dokončno pade. Da je pravica do abortusa sveti zakrament levičarske Amerike, smo se lahko prepričali ob izvolitvi ustavnega sodnika Brada Kavanaugha, ko so na ulicah izbruhnile tako bizarne oblike jeze in nasilja, ki jih skorajda ni moč drugače interpretirati kot razkritje sistematično zadušene bolečine post-abortivnega žalovanja. Gnev zoper tiste, ki opozarjajo na rano, ki je splav zarezal v duše milijonov prebivalcev ZDA, se je pokazal tudi ob napadu na mlade dijake, ki so se vračali z lanskega Pohoda za življenje. Ne glede na vso razgreto politično debato pa je jasno, da celo abortusu naklonjeni pravni strokovnjaki priznavajo, da ‘Roe’ stoji na zelo šibkih pravnih temeljih in samo vprašanje časa ali povejmo kar naravnost – politične volje je, kdaj bo zakon padel.
Bomo s Trumpom dočakali uresničitev zdaj že pregovorne zahteve ‘Roe must go’ (Roe mora (od)iti), ki se ji pridružuje vedno več Američanov?
Razvoj tehnologije, ki omogoča vpogled v dogajanje v maternici, je spremenil mnenja in srca mnogih vnetih zagovornikov pro-choice (ženska pravica do izbire splava). V mislih imam zdaj že ikono pro-life scene Abby Johnson, ki so ji po 2 lastnih splavih in osmih letih vodenja abortivne klinike jeseni 2009 ob ‘spremljanju splava v živo’ s pomočjo ultrazvoka dokončno padle luske z oči. Njeno zgodbo, prikazano v filmu Unplanned (Nenačrtovan) si bomo po pričakovanjih že letos lahko ogledali tudi v slovenščini. A Abby je samo ena v nizu od laži pravice do splava spreobrnjenih vernikov, ki je spoznala, da je bila njena iskrena želja pomagati nosečnicam v stiski zlorabljena in da je tudi sama v službi laži, češ je abortus včasih pač edina opcija, zlorabila tisoče žensk in njihovih otrok.
Od laži ženske pravice do svobodnega razpolaganja z lastnim telesom se je odvrnila sama Norma McCorvey (ps. Jane Roe), katere nosečnost je bila uporabljena kot orodje za dosego razsodbe Roe v. Wade.
Prav tako se je se je sodobnim Pavlom pridružil tudi Bernard Nathanson, ginekolog, ki je znan po tem, da je Planned Parenthood (organizacija odgovorna za največ splavov, ki vrti milijone krvavega denarja, medtem ko je do Trumpovega ‘temnega srednjega veka’ dobivala še zelo lepe vsote iz federalnih fondov) naučil delati splave in sicer po tem, ko je skupaj s somišljeniki s pomočjo spretne propagande prodal holokavst nerojenih povprečnemu Američanu. Ko je ta Savel ob ogledu posnetka abortusa spoznal, koliko krvi nedolžnih je preteklo preko njegovih fizičnih in intelektualnih rok, se je v grozi nad svojo krivdo zatekel k Bogu. Do svoje smrti je s Pavlovsko gorečnostjo križaril po svetu s filmom Nemi krik, ki je spreobrnil mnoge; sama sem ga videla leta 1990 in mi je v zavesti ostalo prepričanje, da splav ne more nikoli biti opcija. Nikoli.
Človekovo življenje je sveto in nedotakljivo
Skupna točka vseh navedenih spreobrnjenih borcev za pravice nerojenih je, da so se, soočeni s toliko grozo zla, ki splav obdaja, spreobrnili in postali katoliki. Kje je na tej poti Trump, ne vemo, vsekakor je dejstvo, da je podpisal vrsto zakonov v prid nerojenih. Stopil je v vrste ljudi, ki vedo, da smo kot družba prestopili mejnik, ki ga nikoli ne bi smeli. Če je bil nerojeni človek definiran kot skupek celic, ki jim vrednost določa želja njegove matere, potem je možno tudi za kakšno drugo skupino ljudi reči, da so vredni samo toliko, kolikor jim vrednost določijo predstavniki iste vrste. Poglejmo samo grozečo uvajanje evtanazije, za katero pravijo, da je ‘nagrada’ za generacijo, ki je za svoje otroke uzakonila splav.
Splava se torej ne more premagati drugače, kot da ponovno priznamo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in da je zato njegovo življenje sveto in nedotakljivo, kot je v svojem nagovoru poudaril Trump.
Kako lahko družba prepreči, da bi se neznanci pobijali med seboj, če pa ne more preprečiti, da mati ubije svojega nerojenega otroka?
Vendar pa je ukinitev zloglasne razsodbe Roe v. Wade le prvi korak. Ni namreč dovolj, da je splav nelegalen, splav mora postati nezamisljiv. To pa bo postal, ko bomo ljudje priznali, da nam je življenje dal Bog in si ga zato sami ne moremo samovoljno urejati, marveč moramo spoštovati Njegove zakone. To je pogoj končanja vojne, ki jo bijejo žene proti možem in moški proti ženskam, starši proti otrokom in otroci proti staršem, da se o sovraštvu do bolj oddaljenih niti ne izgubljamo besede. Saj kot pravi sv. Mati Terezija iz Kalkute: ‘Kako lahko družba prepreči, da bi se neznanci pobijali med seboj, če pa ne more preprečiti, da mati ubije svojega nerojenega otroka?’
Da bomo pa prišli do točke, ko se ženske v stiski ne bodo obračale na prodajalce smrti, marveč bodo imele kam iti po pomoč, pa smo odgovorni prav vsak izmed nas z našimi življenjskimi, predvsem pa vsakdanjimi odločitvami. In prav bi bilo, da kdaj vstanemo s kavča in se udeležimo kakšnega pohoda za življenje ali molitve za nerojene.
