3. postaja križevega pota nerojenega otroka: Jezus prvič pade pod križem – mati odganja misel, da je ta nekdo v njej otrok, čeprav ji srce govori drugače. Ta nekdo pa si želi živeti. Želi, da bi vsaj za trenutek lahko začutil varnost od nje, ki v njej prebiva. Morda si lahko še premisli.
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
»Oče, če hočeš, daj da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« (Lk 22,42)
Čaka. Čakata. V čakalnici pred ambulanto. Prepotena mati in nemočno čakajoč otrok. Dva skupaj v tem duhovnem boju, a vendar vsak posebej. Mati odganja misel, da je to v njej otrok, čeprav ji srce govori drugače. Morda si lahko še premisli. Tvega? A kam naj gre. Kako naj preživi otroka? Izgubila bo vse, kar ji nekaj pomeni. A Bog, če obstaja, ji tega nikoli ne bo odpustil. Kaj želi on? Na to še ni pomislila. Niti ne želi. Zdaj je tu sama. Če bi obstajal, bi ji pomagal, tako pa je popolnoma sama na svetu.
Naj še nekoga pahne v ta žalostni svet? Ta nekdo pa si želi živeti. Želi, da bi vsaj za trenutek lahko začutil varnost od nje, ki v njej prebiva. Ji bo lahko kdaj odpustil, da je prav ona, ki je tu zato, da ga zaščiti, dovolila, da bo zavržen?
Usmili se nas, o Gospod! Usmili se nas.