Pesnik Karel Starc, ki je bil vpoklican v nemško vojsko in avgusta 1943 prebegnil k Rusom, kjer se je za njim izgubila vsaka sled, je bil pred stotimi leti rojen v Mariboru.
Ta mesec, natančno 5. januarja 2020, je minilo sto let od rojstva pesnika Karla Starca
Rojen je bil v mariborskem predmestju Studenci v revni delavski družini. Oče je kmalu umrl in preživljali so se le s pokojnino, ki so jo dobivali po njem. Po končani osnovni šoli je obiskoval mariborsko gimnazijo. Že tu se je vključil v kulturno življenje: pisal je pesmi in obiskoval gledališke predstave. Spoprijateljil se je z drugimi takratnimi mladimi kulturniki, ki so iskali svoje mesto v družbi in oblikovali svoje nazore. Po maturi leta 1939 je odšel študirat naravoslovje na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kako je tam živel, je opisal njegov prijatelj Hinko Košak:
»Živel je borno življenje revnega slovenskega študenta, stanoval v neogrevani kletni sobi in imel komaj toliko, da se je za silo preživljal. Ni se mogel brezskrbno predajati življenju, saj ga je morila skrb za lastni obstoj. Kljub vsem težavam je z odliko opravljal izpite, obiskoval je gledališke predstave in si prav v tem času izoblikoval nekakšen samosvoj intelektualni profil, ki ni poznal mladostnega zamaknjenja.
Živel je polno življenje razmišljajočega mladega človeka; njegov talent, ki je bil v začetku predvsem melanholičen, se je začel poglabljati in dobival vedno bolj kritične poteze. Njegove pesmi (ki sem jih takrat prvič prebiral) so bile v začetku najčistejša lirika in zvesta podoba njegove individualne duše pa tudi ljudske, pristne pohorske psihe, ki je bila tesno povezana z njim. … Ne uporabljam rad obrabljene oznake, vendar moram pripomniti, da iz njegovih ust nikoli nisem slišal nespodobne besede, nikoli ni bil nevljuden in nikoli se nisva z nobeno besedo razšla.«
Sredi največjega ognja je pesnikovanje edino pravi, od rojstva dani poklic
Med okupacijo so ga poslali na delo kot težaka v gradbeništvu v Leoben, kmalu pa je dobil delo v laboratoriju. Aprila 1942 je prišel delat na Dunaj. Tam je precej ustvarjal, napisal je dve drami, od katerih je ena izgubljena, druga pa v poetičnem tonu opisuje slabosti predvojne družbe. Upal je, da bo na Dunaju lahko nadaljeval študij. To se ni zgodilo: septembra je moral na nabor, dobil je poziv za v vojsko in bil poslan na vzhodno fronto. Kot vojak je najprej občutil težko osebnostno krizo, potem pa se je vživel v novo okolje, saj se je razživel njegov pustolovski duh. Prijatelju Košaku je pisal med drugim tudi:
»Že od nekdaj je bilo moje načelo: Vse spoznati in na lastni koži občutiti, četudi bi zgubil kožo pri tem.«
Spet je začel ustvarjati, pa ne le poezijo, tudi dramo je napisal. Materi je junija 1943 pisal s fronte:
»Vsekakor moj načrt je in bo pisati! Peti! Sredi največjega ognja sem zmožen pisariti, pesnikovati, in povej mi, če to ni moj edino pravi, od rojstva dani poklic?«
19. avgusta 1943 se je izgubila vsaka sled za njim
V času priprav je bil v zaledju, pozneje pa je prišel tudi na fronto, bil ujet, pa spet prišel nazaj v nemško vojsko, bil je tudi ranjen in nekaj časa preživel v bolniškem oddelku, najprej kot ranjenec, nato pa kot pomočnik. Ko je ozdravel, je spet odšel nazaj na fronto. Vmes je prihajal tudi na dopust domov, nazadnje je bil poleti 1943. Kmalu po vrnitvi v vojsko se je 19. avgusta 1943 odločil za prebeg na rusko stran, vendar mu ni uspelo. Kako je pravzaprav umrl, ni pričevanj, tega dne se je zgubila vsaka sled za njim. Karel Starc sam je pripravil zbirko, jo poslal prijateljem, vendar je z naslovom Prezgodnje slovo izšla šele mnogo let po njegovi smrti: leta 1995; drugačna, kot si jo je zamislil. Uredil jo je in spremno besedo napisal France Filipič, Hinko Košak pa je prispeval zapis o pesniku – prijatelju.