Razlog, da si velja Stanovnikovo življenjsko zgodbo pogledati od blizu, je predvsem v tem, da je »Brkonja«, kot so ga klicali številni spletni komentatorji, predstavljal kontinuiteto s prejšnjo državo, poleg svojega soborca Milana Kučana, ki ga je leta 1990 nasledil na funkciji predsednika republiškega predsedstva. Tudi vpis sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja v žalno knjigo dokazuje, da se leta 1990 prelom, o katerem se sicer ves čas govori, ni zgodil.
Zagotovo Stanovnik tako kot Kučan ni bil za centralizirano »Srboslavijo«, a po drugi strani ni podpiral odcepitve. Seveda moramo vedeti, kaj bi pomenila odcepitev v primerjavi z osamosvojitvijo, kot smo jo imeli. Pomenila bi prelom in diskontinuiteto z dotedanjo državno ureditvijo. Jasno je, da so slovenski komunisti takšnemu prelomu nasprotovali. Zvito so izsilili drugo, bolj elegantno možnost: osamosvojitev neosocialistične Slovenije, ki je tako postala neke vrste »mala SFRJ«. Takšna rešitev je bila z vidika mednarodnega priznanja veliko bolj udobna in varna, a za blaginjo državljanov v resnici precej slaba rešitev.
Janez Stanovnik po družinskem deblu sodil v katoliško jedro
Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge.
Konec vojne je dočakal v Beogradu kot šef kabineta najbolj vplivnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja. Po vojni je nadaljeval s študijem in postal diplomat pri OZN v New Yorku. Iz tega časa je znana tudi anekdota, kako se je brkati diplomat odzval na tržaško krizo, saj so Jugoslaviji požugali, češ Američani imajo atomsko bombo. Po navedbah knjige »Tito in tovariši« (Jože Pirjevec) naj bi Stanovnik na to odgovoril:
»Če imajo Američani atomsko bombo, imamo pa mi partizansko!«
Janez Stanovnik bil med predlagatelji »socializma po meri ljudi«
Kasneje pa se je Janez Stanovnik gibal na relaciji Ljubljana-Ženeva in kot eden prvih predlagal uvajanje tržnega gospodarstva v tedanjo Jugoslavijo. To je bil dejansko že začetek uresničevanja programa ZKS iz leta 1958, ki je predvideval demokratizacijo v smislu »socializma po meri ljudi«.
Po upokojitvi v OZN leta 1982 se je posvetil politični karieri v Sloveniji. Sprva je bil član, nato pa od leta 1988 dalje zadnji »socialistični« predsednik predsedstva. Torej je bil formalno šef države, čeprav je glavna beseda pripadla predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu. V smislu prehoda v »postsocialistično« družbo je bil Stanovnik zelo pripraven sodelavec, ki je znal tudi primerno »dražiti« Beograd. Pri tem je bil precej bolj uspešen kot Kučan. Po navedbah knjige »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje« (Igor Omerza) pa kljub vsemu ni nikoli želel prestopiti Rubikona, ko je šlo za odnos do Jugoslavije in do njene armade.
Ko je leta 1989 kmalu po svojem prihodu v jugoslovansko predsedstvo slovenski član in predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek sklical sejo na temo pomilostitev obsojencev v političnih sodnih procesih (JBTZ, primer Vllasi, itd.), srbska stran ni hotela popustiti in ni želela podpreti abolicije. Na razširjeni seji predsedstva naj bi Stanovnik, kot se spominja Drnovšek (»Moja resnica«), srbski strani vrgel v obraz: »Če se zdaj ne boste pogovarjali z nami, se boste v prihodnje pogovarjali s seperatisti.«
Navsezadnje pa je za črnogorsko Pobjedo Stanovnik tudi izjavil, da bi bila odcepitev Slovenije samomor. Pazite, govoril je o odcepitvi, ne o osamosvojitvi. Podobno kot Milan Kučan, ki odcepitve nikoli ni želel sprejeti kot svoje »intimne opcije«, se je Stanovnik z osamosvojitvijo sprijaznil, ker je šlo za plan B.
Tudi po Stanovniku ostaja kontinuiteta socializma po meri ljudi
Po letu 1990 se je Janez Stanovnik umaknil iz javnosti, vendar samo začasno. Po ženini smrti se je znova vrnil v »prvo ligo«. Postal je predsednik borčevske zveze, kjer je nasledil upokojenega generala Ivana Dolničarja. Stanovnik, čeprav diplomat, ni bil prav nič diplomatski v svojih nastopih. Bil je celo bolj napadalen od predhodnika. Priznal je celo, da je za povojne poboje vedel, pa vendar jih je skušal opravičiti. V času, ko je Jože Možina pripravil dokumentarno oddajo »Zamolčani«, je Stanovnik sprožil tako rekoč križarski pohod proti oddaji ter njenemu avtorju.
No, vseh citatov, ki jih je izrekel Stanovnik kot šef borčevske organizacije, niti ni potrebno navajati. Zagotovo pa se je zelo pogosto loteval ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Osebno verjamem, da je bil leta 2013 zanj prekop Rožmanovih posmrtnih ostankov v ljubljansko stolnico precej boleč dogodek. Stanovniku je šlo pri utemeljevanju Rožmanove domnevne »fašistične usmerjenosti« na roko predvsem posledice več desetletij trajajoče indoktrinacije. Kot vemo, je ta zavedla celo številne katoličane. Mnogi med njimi še danes verjamejo, da je škof Rožman leta 1945 »pobegnil«. Kar sicer ni res, saj je bil vpoklican v Celovec, od tam pa se ni več mogel vrniti nazaj v Ljubljano, čeprav si je to zelo želel.
Indoktrinacija je tako močna, da ostaja sovraštvo do škofa Rožmana precej večje kot denimo do generala Leona Rupnika. Tisti, ki širijo klevete in laži, Stanovnik je bil med njimi, seveda nočejo videti, koliko obsojencev je pred smrtjo rešil škof Rožman, ko je posredoval pri okupatorskih oblasteh.
Kontinuiteta socializma z dolgimi brki
Po zadnjih podatkih bodo Janeza Stanovnika pokopali z vojaškimi častmi. Tudi to nekaj pove o kontinuiteti s prejšnjo državo ter o tem, da se odcepitev v resnici ni zgodila. DNK zapis Slovenije je žal še vedno enak jugoslovanskemu.
vir: Demokracija