Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani bi bilo najbolje preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih držav, kjer nimamo spomenika neznanemu junaku – anonimnemu padlemu, ki pooseblja vse padle.) Preimenovanje spomenika in njegov poklon svojim lastnim žrtvam in tistim, ki niso padli za revolucijo, ampak za domovino – na tej in oni strani, bi pomenil dostojanstven odgovor na nasilno revolucijo, ki ji je bil spomenik prvotno postavljen. Državna zastava, ki z druge strani profanega, banalnega parkirišča deluje improvizirano, skoraj skavtsko, bi se tako lahko preselila ob bok spomeniku, ki se – sam po sebi umetniško delo – zdaj v zadregi skriva pod drevesi in ne sporoča več ničesar, vsaj ne ničesar pozitivnega.
Predsednica vlade trdi: “Družine in otroci nimajo politične stranke, imajo pa zavezo, da bom kot predsednica vlade jaz njihov zagovornik:” Kot prvo me prizadane, da zanikate obstoj stranke Nova Slovenija, ki si edina v polnosti prizadeva za družino. Zanikate tudi obstoj nestrankarskih organizacij, ki so že ogromno naredile za družino in otroke, kot so npr. Družinska pobuda, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, zavod Iskreni.net. Morda pa teh organizacij ne želite priznati, ker delajo v nasprotju z vašim pogledom na družino?
Prosim Vas: ne zametujte tradicije. Kajti brez nje ne bi bilo nikogar, ki bi mu lahko vladali! Tradicionalna družina je preživela že mnogo (še težjih) časov. In bo tudi našega!
V minulih dneh ni težko opaziti, da se razmere radikalizirajo. Rada bi verjela, da so to krčeviti udarci umirajočega … Z več koncev je slišati, da vladajoča struktura ustrahuje javne uslužbence (da ne govorim o mestni upravi v Ljubljani, kjer je to stalna praksa), zdaj pa smo priča tudi pozivom k omejevanju svobode govora javnih uslužbencev.
V Dražgošah se vsako leto zbere vrsta naših vidnih politikov. Partizanske uniforme so obvezna kulisa, fotografije uniformirancev, ki se z orožjem sprehajajo naokoli, zlahka najdemo na tudi spletu. V podobnem okolju na nedavnem dogodku pri Taborski steni nad Belco je bil na primer med drugimi opažen tudi predsednik državnega zbora.
Zamislite si, da bi nekdo patentiral število pi. Bi bilo potem logično, da bi za vsako rabo kroga v vesolju podjetnežu morali plačevati? Koliko krogov vsebuje recimo navaden bicikel? Sploh ne samo dveh, kot sem hotel površno najprej zapisati, okrogla so še vsa kolesa prenosa, tudi ogrodje ima večinoma okrogel presek, pa veriga je iz krogcev … No, vrli izumitelj bi se sicer lahko hvalil, da je nadvse natančno izračunal število in pri tem odpravil nekaj klasičnih spodrsljajev pri računanju. Ampak, še vedno: si lahko kdo lasti število pi? Primerjava je zelo nenatančna, ker je nalašč skrajno pretirana, pa vendar: podobno doživljam ofenzivo biotehniloške korporacije Monsanto na genetski material. Moram priznati, da o patentni zakonodaji nimam pojma. Vem pa, da občasno slišim za patente, ki so nezaslišani. Ki jih lahko dopušča samo slaba zakonodaja.
27. junija so se zbrali predstavniki 39 organizacij, da bi skupaj naredili kakšen korak za svetlejšo prihodnost. Ob silni medijski blokadi samega dogodka, je bil glavni medijski dogodek izjava vstajnikov naslednji dan. V njej nas pošiljajo v kot in sporočajo naj bomo tiho, menda zaradi Janše in Omana na javni tribuni. Tukaj se heci počasi nehajo. Kdo so oni, da bodo govorili, da moramo biti tiho? Kolikor razumem demokracijo, vsak lahko pove, kar misli. Ti pa še iz plenic niso zlezli in že hočejo utišati tiste, s katerimi se ne strinjajo. Kaj bi šele bilo, če bi res prišli na oblast, ki si jo tako želijo? Dragi vodje vstajnikov, potrudili se bomo, da ne boste prišli na oblast. Iz čisto preprostega razloga: Ker niste demokrati. Ker nas hočete utišati, namesto, da bi se soočili z našimi argumenti.
Kljub porazni ekonomski situaciji pri nas, ta postaja vse bolj plansko usmerjena, podprta s kupom v tujini drago izposojenega denarja, na žalost porabljenega za vprašljive državne pomoči, kar že v naprej kaže na dokončno sesutje naših javnih financ, pa narod, vključno s predsednikom republike, verjame, da se bomo izvlekli iz trenutne situacije in bili še naprej (sic!) gospodarji na svoji zemlji. Luč na koncu tunela pa vendar sveti. Le čakamo lahko, da bo globalizacija opravila svoje. Majhno in izvozno naravnano gospodarstvo, odvisno od razvitega in zdravega kapitalizma, marljivost in pridnost slovenskega življa ter intelektualen naboj v idejah slovenske pomladi so gradniki novih perspektiv.
Do nedavnega smo se Slovenci hvalili s prikupno podobo, ki jo je za časa francoske okupacije (“Ilirije oživljene”), za seboj pustil Charles Nodier, funkcionar takratne uprave, ki je zapisal: »…to ljudstvo Ilirije, tako prostodušno v svojih čustvih, tako zgledno v navadah, tako zvesto v svojih srcih in mislih, pa vendar je tako nedoraslo vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov! To je ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez zlih ljudi, kjer si mogel z denarjem na dlani prepotovati vso Ilirijo. To je narod, ki smo ga šele mi Francozi morali učiti, čemu služita ključ in ključavnica…« Od takrat smo Slovenci doživeli veliko hudega., pojavljale so se naše nove podobe.
Prav zabava me, ko poslušam, kako demonstranti na legendarnem kairskem Tahrirju z navdušenjem pozdravljajo počasni vojaški prevzem oblasti v Egiptu. Pri tem vsaj do takrat, ko in če bo zgodba postala res krvava, ni najbolj zabavna kratkost človeškega spomina, ki je znana povsod po svetu. Le naravnost smešno je, če celo razumni ljudje samo zaradi tega, da bi še naprej imeli pravljico, še leta 2013 huronsko vzklikajo tisti sili, ki bi se je morali najprej otresti. V tem je Egipt presenetljivo podoben tudi Sloveniji, kjer se nikakor ne moremo prebiti do zdravljenja korenin svojih težav, ker se preveč bojimo, da bi s tem prizadeli tiste, ki imajo v rokah ključe naše povojne občestvene pravljice, čeravno so že dolgo v samem jedru problema in njegovi glavni ohranjevalci.
Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo pod vprašaj tudi drugi družbenih igralci. Kaj se dogaja?
INTERVJU. Objavljamo krajši intervju z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom o aktualnih temah v Cerkiv in družbi.
Dr. Stres o davku na nepremičnine: V javnosti smo že poudarili, da je predlog zakona o davku na nepremičnine za nas nesprejemljiv. Razlogov je veliko, vseh tukaj ne morem navesti, ampak samo najbolj očitne. Prvič, to bi bila edinstvena izjema v Evropski uniji: nobena članica EU in tudi večina drugih evropskih držav ne obdavčuje bogoslužnih prostorov. Drugič, to empirično dejstvo, da v evropski demokratični praksi verski objekti niso obdavčeni, ni naključje, ampak za to obstajajo globoki razlogi. Neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti je namreč povezana z versko svobodo.
Takšno je sporočilo (brez vprašaja) nedavnega političnega dogovora o večletnem finančnem okviru EU 2014-2020 (t.i. finančna perspektiva), ki ga ni spremljalo posebno navdušenje, saj se je prvič zgodilo, da je večletni programski proračun nižji od predhodnega (t.j. 2007-2013). Proračunski rez na ravni EU je s svojimi posebnostmi pravzaprav logična posledica občutljivega finančno-gospodarskega položaja držav članic EU.»Bolje golob v roki, kakor vrabec na strehi«, bi lahko hudomušno dodal k politiki zategovanja pasu, ki je aktualna tudi pri nas. Naj spomnim, da si je slovenska vlada med svoje prioritete postavila tudi učinkovito porabo evropskih sredstev za novo perspektivo 2014-2020.
Zgodilo se je na kolesarjenju v Litvi… Tudi pri kolesarjenju lahko odkriješ, da ni vse tako, kot se morda zdi na prvi pogled. Foto: Anton Tomažič
Ob nedavnem praznovanju dneva državnosti je znova postalo očitno, da smo razdvojen in nespravljen narod. Uradno smo se sicer spravili že leto pred razglasitvijo neodvisnosti, a nespravljeni po mojem mnenju ostajamo, ker v spravo ne vlagamo dovolj naporov in ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. Najgloblji prepad v slovenskem narodu poteka med »komunistično-partizanskim« in »katoliško-domobranskim« taborom. Korenine tega razkola segajo v čas precej pred drugo svetovno vojno, ko se je konflikt med obema stranema zaostril. V ozadju tega razkola je nasprotje med nazoroma, ki imata zelo različne poglede na zgodovino in razvoj človeštva ter vlogo religije pri tem.
Te dni sta v središču pozornosti domače javnosti dve stvari: 100 dni delovanja sedanje vlade in bojkot proslave ob dnevu državnosti s strani največje opozicijske stranke. Tako prvo kot drugo kažeta na vse bolj zaskrbljujoče stanje duha v naši državi. Predsednica vlade je v zadnjih dneh večkrat komentirala delovanje svoje vlade in vsakič poudarila, da je sedanja vlada, oziroma koalicija, umirila strasti v državi. Treba je priznati, da ima prav. A ravno to je nenavadno. Sedanja vlada namreč v glavnem zgolj nadaljuje delo prejšnje, izpeljuje projekte, ki jih je zastavila že prejšnja vlada. Od slabe banke do zniževanja proračunskih odhodkov.Na tej strani praktično ne počne ničesar drugače, pomembna razlika pa je, kot rada poudari premierka, v tem, da je sedanja vlada tudi začela dvigovati davke.
V dneh pred rojstnim dnem naše domovine smo se številni državljani priključili molitvi za Slovenijo. Številna besedila, ustvarjena za to priložnost, so vključevala tudi prošnje za rešitev gospodarske krize, ki svoje korenine že vse od … Beri dalje
Veliko zborovanje v zgodovinski Unionski dvorani 27. junija je dokazalo žilavost in v teh časih skoraj nepričakovano energičnost javno povečini prezrte civilne družbe kar štiridesetih različnih gibanj. Dejstvo, da so ta veliki shod na katerem je bilo veliko ostre in medijsko zanimive vsebine, številni mediji načrtno prezrli dokazuje njegov pomen. Delo, Dnevnik, POPtv in številni drugi mediji, ki tekajo za peščico teh ali onih posebnežev ali provokatorjev pred Roško so umolknili. No, tudi številni ostali mediji, ki so prišli so bodisi hitro odšli npr. STA tako, da so tisti, ki so jih povzemali prikrajšani za vsebino zborovanja.
Jutri na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija, bodo slovenski škofje posvečevali nove duhovnike. Nova maša je svojevrstno slavje. Pove nam, da Bog še ni pozabil na svoje ljudstvo. Še naprej kliče v svojo službo. In to ne polovičarsko, ampak celega človeka. Ne moreš biti namreč duhovnik le osem ur na dan in potem oditi domov ter odložiti svoje delo. Biti duhovnik je poslanstvo. Pomeni, da se da človek popolnoma na razpolago. Da »umre« sebi in se rodi drugemu. Trenutek posvečenja je vedno nekoliko vznesen, saj mladi bogoslovec stopa na pot, ki je v marsičem uganka. Povsod med verniki, še posebej v domači župniji je slišati besede veselja. Mladenič, doslej še golobradi študent, postaja »gospod«.
AFORIZMI. • Kdo si? Kam se umeščaš? Čigav si? … Interpelacija zahteva samo-definicijo, ta pa je mogoča le tako, da se bodisi oprimemo klišejev bodisi potopimo v temeljito refleksijo. A ta nam jemlje sile za … Beri dalje
Spomnim se, da je včasih skoraj vsaka gospodinja imela vrt, imenovan “gartelc”, na katerem se je na relativno majhni površini pridelalo skoraj vso zelenjavo za potrebe družine. V trgovini se je kupovalo samo sol, moko, sladkor … Beri dalje