Prav zabava me, ko poslušam, kako demonstranti na legendarnem kairskem Tahrirju z navdušenjem pozdravljajo počasni vojaški prevzem oblasti v Egiptu. Pri tem vsaj do takrat, ko in če bo zgodba postala res krvava, ni najbolj zabavna kratkost človeškega spomina, ki je znana povsod po svetu.
Samo, da je pravljica
Tudi protestnikom na glavnem trgu revolucije torej ne gre pretirano oponašati, če svoje upe ponovno stavijo v tiste, ki so bili pred samo dobrima dvema letoma najbolj zaslužni za bankrot njihove revolucije proti Mubaraku, in če zdaj okrog njih ponižno poplesujejo vsi pomembnejši opozicijski in verski voditelji. Res je, od dolge opozicije izstradana Muslimanska bratovščina in iz njenih vrst izhajajoči predsednik Mursi se nista izkazala in sta premalo prisluhnila liberalnim glasovom v Egiptu, ki so bili najdejavnejši pri Mubarakovem padcu in posledično za njun vzpon. Toda vriskati ob državnem udaru proti njima se zdi na moč kratkovidno, ker ni nobenega jamstva, da se bodo vojaki, potem ko so se znova zavihteli na oblast, z nje po preteku napovedanega časa umaknili kaj bolj kot prvič.
In tukaj pride najzabavnejši del egiptovske farse, ki je v določeni meri tudi slovenska. Egipčani si preprosto nočejo priznati, da vojska nikakor ne more biti del rešitve problema, ampak je že dolga desetletja problem sam. Veliko bolj in prej kakor Mursi in islamisti. Kajti prav vojska je vse od obdobja heroja Naserja tista, ki je imela od Naserjevega sistema, katerega dediča sta bila Sadat in Mubarak, največ koristi. Zato ji je veliko manj kot Mursiju ali komur koli v Egiptu do resničnih sprememb v smeri demokracije, saj bi slednje najbolj prizadele ravno njo. Toda po drugi strani ima kot varuhinja Naserjevega duha v svojih rokah ključe do slavne narodne mitologije, v kateri je šlo Egiptu nekoč pod slavnim vodstvom junaškega Gamala Abdela dobro in je bil pomembna sila. Kaj zato, če je prav Naserjev panarabski ekshibicionizem oskrbel Izraelce z dobrodošlim izgovorom za zaželeno korekcijo meja med šestdnevno vojno. In kaj zato, če je v spopadu z njimi utrpel epski poraz. Pravljica o nezmotljivem arabskem vitezu je še vedno lepa.
Le naravnost smešno je, če celo razumni ljudje samo zaradi tega, da bi še naprej imeli pravljico, še leta 2013 huronsko vzklikajo tisti sili, ki bi se je morali najprej otresti. V tem je Egipt presenetljivo podoben Turčiji, kjer bi bilo proti avtokratu Erdoganu nesmiselno staviti na oblasti in moči navajeno vojsko kot poroka demokracije. Podoben pa je tudi Sloveniji, kjer se nikakor ne moremo prebiti do zdravljenja korenin svojih težav, ker se preveč bojimo, da bi s tem prizadeli tiste, ki imajo v rokah ključe naše povojne občestvene pravljice, čeravno so že dolgo v samem jedru problema in njegovi glavni ohranjevalci.
Foto: Flickr
