Tu in tam se najde kakšna oseba, ki zna narediti blestečo poklicno kariero, pa čeprav izhaja s podeželja in mu ni prav vse položeno že v zibko. Anton Lavrin je bil prav gotovo eden takih.
Rodil se je leta 1789 v Vipavi. Po gimnaziji je na Dunaju študiral teologijo in pravo. Po diplomi se je zaposlil na ministrstvu za trgovino. Svojo diplomatsko pot je začel v Italiji, ki je bila takrat še skupek raznih miniaturnih držav, in ne enovita država.
Njegovo uspešno delo so opazili predstojniki in leta 1834 je bil imenovan za avstrijskega generalnega konzula v Egiptu. Spretno je posredoval v sporu med turškim sultanom Mehmedom II. in egiptovskim podkraljem Mohamedom Alijem in si pridobil vrsto odlikovanj. Med svojim službovanjem je pomagal kristjanom v Jeruzalemu in papež Gregor XVI. ga je imenoval za »Dignitarius terrae sanctae« (dostojanstvenik Svete dežele).
Egipt Lavrinovega časa je bil za Evropejce odkritje starodavne kulture. Za konzula je bilo zbiranje staroegipčanskih spomenikov tako skorajda samoumevno. Dunajski akademiji znanosti in umetnosti je v letih 1849 in 1850 posredoval dve poročili o svojih potovanjih po Egiptu, ki je bil takrat še divja in komajda dostopna dežela. Poročal je o arheoloških izkopavanjih v deželi in opisal trgovanje s starinami. Staroegipčanske spomenike je zbiral v svoji vili v Aleksandriji in jo nekaj poslal cesarjevemu brat nadvojvodi Maksimiljanu v njegov grad Miramar v bližini Trsta, večino pa na Dunaj in v Ljubljano.
V začetku 50-tih let je bil odpoklican iz Egipta in bil premeščen v Bukarešto. Leta 1854 je postal ministrski svetnik na Dunaju, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1858. Po upokojenci se je zaradi slabega zdravja preselil v Milano, kjer je umrl in bil pokopan leta 1869.
Egipt Lavrinovega časa je bil tudi prava samopostrežna starin iz časa faraonov. Lavrin pri zbiranju starin ni pozabil tudi na Kranjski deželni muzej v Ljubljani. Poslal mu je okoli 200 predmetov, ki so še vedno del muzejske zbirke.
Pravo presenečenje pa nas pričaka v njegovem rojstnem kraju. V Vipavo je pripeljal dva egipčanska sarkofaga iz rdečega granita. V enem sta pokopana njegova starša, v drugem pa sin Albert, ki je umrl še kot mladoleten v Aleksandriji. Oba sarkofaga sta še vedno na vipavskem pokopališču kot del družinske grobnice Lavrin-Hrovatin.
Sprehodimo se torej po ljubkem podeželskem naselju ob reki Vipavi. Nekoč obzidano mesto je prepredeno s številnimi mostovi in mu pravimo slovenske Benetke. Na robu novega naselja pa obiščemo še mestno pokopališče, kjer nas pričakata sarkofaga, pripeljana iz starodavnega Egipta.
