Obvladuje ameriško družbo katoliška Cerkev, ali kakšna protestantska, morda islamski mule in imami? Je temu tako tudi v Franciji ali Avstriji in drugih demokratičnih državah? V njih imajo namreč v vojski in policiji kaplane, ki so organizirani v upravne enote, katoličani, denimo, v škofijo. Primerljivo ureditev si želi tudi Cerkev pri nas. V Franciji, ki ima najbolj striktno ločitev Cerkve od države, je delovanje vojaške škofije utemeljujejo z neodtujljivo pravico slehernega vojaka, da prakticira svojo vero. Pri nas takšne širine duha in spoštovanja neodtujljivih človekovih pravic ni, še slabše, samooklicani »usmerjevalci države« vidijo v tej želji klerikalizem. Cerkev »dobro ve, da če imaš v rokah vojsko in policijo, če torej obvladuješ represivne organe države, obvladuješ celotno družbo. To je njeno pravo verjetje, ne pa tisto, kar pridigajo pri mašah in objavljajo v medijih«. Če je v tej trditvi Tineta Hribarja (Mladina 30.6.17) kaj soli, potem obvladuje celotno družbo v omenjenih državah vsaka od verskih skupin, ki deluje v vojski in policiji. V teoriji sta dve možnosti: ali to počnejo dogovorno ali pa se med seboj vojskujejo, toda v praksi ni nič od tega. Seveda lahko Hribar vedno reče: »Toliko slabše za dejstva!« toda normalni ljudje vendarle dajo nekaj na njih in bodo Hribarjevo teorijo imeli ali za zaslepljenost »fahtrotla«, ali za namerno zavajanje ali za spodbujanje sovraštva do določene verske skupnosti, kar objektivno tudi je.
V prid svoji teoriji Hribar zatrdi, da diplomiranci Teološke fakultete »danes v vojski in policiji nastopajo kot politkomisarji katolicizma«. Obtožba je jasna, a dokaza ne navede nobenega, nobenega primera, zato smo spet pri zavajanju in spodbujanju sovraštva. Dejstvo je, da dela v Policijskem vikariatu en sam človek (zadnji dve leti je na bolniški!), v Vojaškem pa 12 ljudi: 5 duhovnikov (2 evangeličanska in 3 katoliški) in 7 pastoralnih asistentov (laiki/nje). Tudi pravoslavna in islamska skupnost bi imeli svoje predstavnike v tem vikariatu, a nimata osebja s samo slovenskim državljanstvom. Omenjena dvanajsterica zagotavlja duhovno oskrbo 7718 pripadnikov SV »ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor, če to želijo, doma, v času vojaških vaj v Sloveniji in tujini, v mednarodnih operacijah in v poveljstvih zavezništva ter njihovim družinskim članom« (vir). Ali je res mogoče, da več tisoč vojakov in policistov ne bi spregledalo »katoliškega komisarstva« (evangeličana očitno nista »komisarja«!) in ga glasno zavrnilo? Ni druga plat takšnega podtikanja podcenjevanje, če ne kar zaničevanje pripadnikov SV?
Ohranjanje »konformističnih, hlapčevskih oseb« na univerzi
Z razpredanjem o »politkomisarjih katolicizma« pripravlja Hribar teren za opravičevanje svojega zavračanja lustracije na univerzi, čeprav je vedel za porazno stanje na njej. »Prek negativne kadrovske selekcije so se v desetletjih na večino položajev prebile konformistične, hlapčevske osebe, osebe brez avtonomnosti. Na univerzah je ta pojav prisoten še danes, saj se tu preteguje že peta ali šesta generacija negativne selekcije. Večina profesorjev – z univerzitetnimi mandarini, rednimi profesorji na čelu – je znanstveno anemičnih, zanimata jih kariera in denar.« Tej diagnozi bi težko oporekali, toda zakaj ni prišlo do ustrezne terapije? Kaj je torej preprečevalo, da bi se vsaj v akademskem svetu zgodile kakovostne spremembe, če se že niso v sodnem in medijskem? Ni bilo drugih kadrov, trdi Hribar, kar drži … a le deloma: ni bilo namreč boljših levih kadrov, ki bi bili manj »konformistične, hlapčevske osebe, osebe brez avtonomnosti« od tistih za odslovit. A kronski razlog, zakaj ni smelo priti do pozitivnih sprememb, je ohranjanje ravnotežja: »Treba je bilo torej poskrbeti vsaj za ravnotežje med ideološkimi skrajnostma leve in desne provenience. Teološka fakulteta in Fakulteta za družbene vede sta vredni druga druge.«
A kot vedno, je Hribarjeva teorija eno, dejstva pa drugo. Korenine teološkega visokošolskega študija segajo pri nas v 16. stoletje, TEOF je bila leta 1919 med ustanoviteljicami ljubljanske univerze. Nasprotno pa se je FDV razvila iz leta 1961 ustanovljene Visoke šole političnih znanosti, ki jo je upravljal Stane Dolanc, polkovnik KOS-a. Sam sem tri leta študiral na TEOF in tam okušal, kaj pomenijo besede kot svoboda, misliti, ustvarjati, pluralizem. Takrat je bil vodilna figura na fakulteti – polega Rodeta s svetovnimi obzorji in Perka, delegata Socialistične zveze delovnega ljudstva (ker se je uprl Kučanu, so ga odstopili s te funkcije) –, Grmič, prav tako delegat SZDL in Ribičičev prijatelj, za katerega mi je prodekan FSPN dejal, da ga ceni, ker je edini ostal zvest komunizmu po njegovem zlomu. V dobrih treh desetletjih delovanja na TEOF nisem zaznal kakšne skrajnosti, ampak širino in odprtost v svet. To se je kazalo najprej v dejstvu, da je večina predavateljev študirala na zahodnih univerzah, ves čas smo gostili tuje predavatelje, od domačih pa se spomnim Kristana, Türka, Hribarja, Koširjeve … Med študenti so bili Peter Opeka, nominiranec za Nobelovo nagrado, mnogi so organizatorji ali voditelji dobrodelnih organizacij od Karitas do Vincencijeve zveze dobrote, ki se posveča skrbi brezdomcev, od mladih glasbenikov prihajata na misel Rok Terkaj in Ana Dežman, celo cvetober našega novinarstva – Markeš in Karba – se kiti z diplomo TEOF; ne gre pozabiti duhovnikov med izseljenci, vodja slovenske misije Ciril Božič v Melbournu pa je tudi kaplan avstralske policije (je Avstralija zato katoliška policijska država?) … Iz rokava sem stresel nekaj imen, ki bi jih težko povezali s (skrajno) desnico, in ne dvomim, da bi Hribar s (skrajnim) desničarjem s TEOF, če bi seveda obstajal, začinil vsako svojo teoretično godljo, s katero pita svoje odjemalce. V bistvu je zanj TEOF lažen izgovor in alibi v službi moškega izvajanja »zaustavljanja demokracije« v družinskem dvojcu s krmarjem.
Postavljanje TEOF in FSPN/FDV kot enakovredni nasprotni skrajnosti se sesuje že ob primerjavi števila diplomantov. Na vseh stopnjah in v vseh programih je bilo v letu 2015 na TEOF 71 diplomantov, na FDV pa 690. V letih 1981-1991, torej v časih, ko se je tudi Hribar pretegoval na FSPN, so na TEOF študirali samo duhovniški kandidati in kakšna redovnica. Po duhovniških posvečenjih v tem obdobju je mogoče soditi, da je TEOF končalo v povprečju 20-25 teologov letno, na FSNP pa čez 200. Zaradi teh nesorazmerij – ena proti deset – ni mogoče kupiti govorjenja, da je bilo treba »poskrbeti vsaj za ravnotežje med ideološkima skrajnostma«. Razen če se v njem ne skriva prepričanje, da je en teološki diplomant desetkrat boljši in sposobnejši od diplomanta FDV (FSPN). To nesorazmerje je več kot očitno na političnem področju. V Državnem zboru sedi danes poleg predsednika Brgleza še vsaj 13 diplomantov FSPN/FDV, od tega 4 na desnici, teologa pa sem odkril samo enega. Tudi predsednik Pahor prihaja s FSNP in, ne nazadnje, da mi ne bi kdo očital površnosti, velja povedati, da se je na FSNP/FDV med drugimi pretegovala tudi Hribarjeva soproga in se pretegnila do doktorata pri svojem prijatelju, medenem udbovskem zasliševalcu duhovnikov, Zdenku Roterju.
Dol s klerofašisti!
Ko človek vrže kamen v vodo, se od manjšega navzven širijo vse večji krogi. Tako postopa tudi Hribar. Od želje po vojaški škofiji prek bombastičnega popljuvanja TEOF (FSNP/FDV je tu samo kolateralna žrtev, kar vsi na njej in iz nje vedo, zato Hribarju, ki se je pretegoval tudi tam, nikoli nič ne oporekajo) do frontalnega napada na Cerkev. Ta naj bi podpirala desnico, predvsem Janšo. Zato razglasi cerkveno vodstvo za klerokatoliško, v skrajni varianti klerofašistično. Pri tem spet ne navaja nobenega konkretnega dejstva, ampak nadaljuje véliko tradicijo partijskega hujskaštva, zaradi katerega je nekoč tisoče nedolžnih izgubilo življenje ali dostojanstvo, svobodo in premoženje. Primerov je žal na pretek, a omenimo le linč »klerofašistk« decembra 1946, ko se je kakih 500 ljudi zbralo pred Lichtenturnovim zavodom usmiljenk v Ljubljani. »Slišati je bilo parole kot: ‘Dol s klerofašisti!’ in ‘Zahtevamo kazen!’ (…) Neposredni povod za demonstracijo je bil članek, ki je tistega dne izšel v Slovenskem poročevalcu. 1947 leta so 7 sester postavili pred sodišče in obsodili, po pritožbi pa jih je vrhovno sodišče oprostilo. Vrhovno sodišče je sicer potrdilo njihovo krivdo, zastopalo pa je stališče, da je zaplemba zavoda zadostna kazen. Sprva so seveda hoteli ‘razkrinkati’ ves red usmiljenih sester, kot se je izrazil kapetan Martin Renko po hišni preiskavi v Marijinem domu. V zaplenjeni korespondenci naj bi bilo dovolj dokazov, tako Renko, da so celotni red in njegovi odgovorni predstavniki v Jugoslaviji ‘živahno protiljudsko delovali, tako kriminalno kot politično’. Ta demonstracija ni bila osamljeno dejanje, bilo je še več protestnih akcij proti redovnicam in proti cerkvi. Za absolutni vrhunec pa lahko imamo zažig generalnega vikarja in kasnejšega nadškofa Antona Vovka« (Tamara Griesser-Pečar). (vir).
Za upati je, da namen tovrstnega etiketiranja in hujskanja ni spodbujanje tako drastičnih kršitev pravic kakor v komunizmu, je pa njihov namen za družbo vendarle porazen. Medijski tam-tam je danes povsem drugačen od tistega leta 1946 in za razliko od Slovenskega poročevalca odmeva njegovo bobnanje v slehernem domu. Povsod je slišati črno-belo slikanje družbene stvarnosti: skrajnima klerokatoliškemu in komunističnemu totalitarizmu se junaško upira četica demokratov s Hribarjem in njegovimi na čelu. Hribar s svojo »terapijo« redno in vedno znova še posebej pred volitvami vztrajno zastruplja ozračje, njegova soproga pa s težko artilerijo prestavi terapijo v šok stanje, da bi demokracija ja ne mogla prav zaživeti. Zaradi takšnega usklajenega početja dvojca Hribar s krmarjem, ki je deležen obilne medijske podpore, se lahko politični agitator narcisoidno in nečimrno pohvali, da ne hodi na volitve. »Z delom, razpravami, mnenji v jasnosti na polju političnosti naredim veliko več, kot pomeni moj glas na volilnem lističu.«
Človek bi spet pomislil, da gre za prazno hvalo, ker ne navede nobenega konkretnega dejanja. Vendar o enem takšnem »političnem poljedelstvu« pripoveduje prijatelj Hribarjeve žene, Zdenko Roter, v Padlih maskah. Avgusta 2006 so se v Radovici zbrale družine Kučan, Toš, Hribarja in Roterja. Hribarjevi so ponudili predsedniško mesto, a ga je zavrnila. »Potem je Tine nenadoma izrekel ime: dr. Danilo Türk, povedal, da se zdi, da ima politične načrte […]. Tine je rekel neposredno: če ga ne boste dobili vi (potem se je popravil: mi), ga bodo torej drugi. Po tehtanju argumentov so bili vsi za idejo, Kučan je obljubil, da bo govoril z njim, in s predlogom seznanil tudi kroge SD.« To so torej dejanski obdelovalci političnega polja, za seboj imajo strukture in organizacije, pa tudi prakso, izkušnje in metode vse od vzpostavitve totalitarizma do njegovega vzdrževanja za masko demokracije. Kot kaže, je njihova moč tolikšna, da lahko NLB pere iranski teroristični denar vsem mednarodnim prepovedim navkljub in ker z milijoni od pranja dobivajo volitve, jim res ni treba na volišče. Radoviški politični garači so spet sneli maske 2009, »ko je dr. Danilo Türk podelil visoki državni odlikovanji dr. Tinetu in dr. Spomenki Hribar za njune vidne zasluge pri nastajanju države in javno pomembno znanstveno delo. Spomenka Ju [Roterja in ženo] je dala na seznam tistih, za katere Hribarjeva želita, da jih protokol oziroma predsednik povabi na podelitev.« Malo kasneje je Türk odlikoval Tomaža Ertla, zadnjega komunističnega notranjega ministra, ki se je proslavil z aretacijo Janeza Janšo. S katere koli strani pogledamo na Hribarjevo početje, ga ni mogoče drugače oceniti kot zavajanje javnosti, zaustavljanje demokracije v dvojcu s krmarjem. Skratka, gre h-ribarjenje v kalnem in ustvarjanje razmer, da prek takšne negativne selekcije dobijo ključne vodstvene položaje v vseh vejah oblasti »konformistične, hlapčevske osebe, osebe brez avtonomnosti, anemični ljudje, ki jih zanimata samo kariera in denar«.
