12. junija letos je Višje sodišče v Ljubljani sklenilo, da Zoran Janković upravičeno zelo trpi zaradi stavka: »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.« Ta stavek je izrekel Boštjan Furlan na Jankovićevi tiskovni konferenci 22. 12. 2009. Sodišče v zasedbi Silvana Vrabac Arifin, predsednica, ter Milan Štrukelj in Mateja Lužovec, kot člana, je s tem sklepom primazalo novo klofuto resnici in pravici v Sloveniji. Kljub vsemu želim sodišču najprej čestitati. Bilo je namreč izredno hitro, saj je o Furlanovi pritožbi, ki je bila vložena 7.3.2013, odločilo v treh mesecih. Drugače pa je ta sklep višjega sodišča nova sramota za slovensko sodstvo.
Detroit je ameriško mesto, ki je iz zgodbe uspeha pred šestdesetimi leti padlo v brezizhodno situacijo. Bilo je četrto največje mesto Združenih držav, danes je le še na 18. mestu. Po poročanju medijev se je … Beri dalje
Res je zanimivo naključje, da je papeža Frančiška prvo apostolsko potovanje popeljalo prav na svetovni dan mladih, in to v “njegovo” Latinsko Ameriko. Toliko bolj, ker bi moral dogodek brez svetovnega prvenstva v nogometu biti šele leta 2014, letos pa smo na njem pravzaprav pričakovali še Benedikta XVI.
Temu primerno je seveda navdušenje v Braziliji, ki jo sicer že zaradi razsodbe enega pontifeksovih davnih prednikov (za katerega bi se danes marsikdo raje naredil, kot da ga ni bilo) uradni jezik loči od Bergoglieve Argentine, vendar ni zaradi omenjenega dejstva nič manj latinskoameriška. Svoje posebnosti je pokazala že ob sprejemu novega rimskega škofa.
Pretovarjanje živeža med vasmi preko prelazov gorovja Santa Cruz – Cordillera Blanca, Peru. Ne samo gorovja in narava, temveč tudi princip življenja ljudi v tamkajšnji okolici pustijo popotniku pečat v spominu. Fotografija: Mitja Žunko
Kristjani, se zdi, nismo prav posebej zaželjeni v sodobni družbi. Od tega, da se nas prezira ali potiska v zasebnost, pa vse do tega, da se nas verbalno napada. Velika večina ateistov in agnostikov bi … Beri dalje
Pred kratkim sem na Časnik.si pisal o novi politični pobudi, katere frontman je Kardeljev vnuk in nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, ki je začel predstavljati svoj politični program s povsem neideološko agendo. Kot sem pričakoval, je slovenska javnost dokaj hitro ugriznila v vabo – na spletnih straneh so »plebejski« komentatorji večinoma pozdravili to pobudo, češ končno ena opcija, ki ni ne leva in ne desna, ki ne prisega ne na Janšo ne na Jankovića, ki je ne briga ideologija, ampak razvoj in dobrobit Slovenije. Ob takih komentarjih se lahko Slovenec, ki o politiki ve nekoliko več kot dokaj skromno ozaveščena večina, lahko samo grenko nasmehne.
Brazilski kardinal Claudio Hummes je v času zadnjih priprav na največji katoliški shod mladih za Radio Vatikan povedal, da bo obisk svetega očeta trenutek, v katerem bo papež še bolj želel razviti novo usmeritev, ki jo predlaga Cerkvi s svojimi gestami, načinom komuniciranja z ljudmi in bližino. Poudaril je, da bo papež s svojim obiskom ljudi z obrobja, tistih, ki trpijo, so revni, poudaril Cerkev, ki je tem ljudem vedno bolj blizu. Prav to sporočilo preprostosti in revščine Cerkve bi lahko označili kot „zeitgeist“ Frančiškovega pontifikata. Zato ni presenetljivo, da je odločno ugriznil v enega najbolj kislih jabolk Vatikana, tamkajšnjo poslovanje banke IOR.
Vročina v Sloveniji kar ne pojenja. Že nekaj časa se podnevi temperature dvignejo preko trideset. V teh dneh se mora človek seveda hladiti, kar običajno delamo s pomočjo vode. Na različne načine. Predlagam nekaj možnosti.
Letos je res leto odstopov tistih, ki običajno ne odstopajo. Po papežu Benediktu XVI. in svoji nizozemski sosedi Beatriki se je včeraj od belgijskega prestola poslovil še kralj Albert II. Zamenjal ga je njegov prvorojenec, kronski princ Filip, nova belgijska kraljica pa je njegova kar nekaj let mlajša žena Matilda.
Filip prevzema protislovno dediščino. Belgijska monarhija je že po svojem nastanku med najbolj ljudskimi v Evropi, saj je bil njen nastanek na moč podoben nekoliko poznejši obnovi norveške. Kralj iz dinastije Saška-Coburg-Gotha, ki je nekoč vladala tudi na povsem drugem koncu Evrope, v Bolgariji, je bil v ustavno ureditev dodan kot nekak privesek, saj leta 1831 republike preprosto še niso bile v modi.
Facebook, radio, TV, blogi mojih znancev … skratka, ves medijski prostor je poln “jamranja”. Res, je gospodarska kriza, ampak, ali je res tako hudo? Zdi se mi, da je Slovenija vse bolj podobna Izraelskemu ljudstvu, ki ga je Mojzes vodil skozi puščavo v Obljubljeno deželo. Sekirali so Voditelja, zakaj jih je odpeljal iz Egipta, kjer je bilo čisto “spodobno” – mesa in čebule je bilo v izobilju (pa čeprav so bili sužnji). …..
Verjamem, da se zato delomrznežem kolca po prejšnjem sistemu. Saj, komu pa ne ustreza čisto sprejemljivo živeti in moleti cel dan vse štiri od sebe. Bega me edino to, da so takšni delomrzneži in drhal v sodobni družbi tako presneto glasni.
AFORIZMI. Nekateri menijo, da na Slovenskem še vedno poteka boj na liniji partizani – domobranci. Ah, optimisti … Pri nas smo še vedno priča srednjeveškim bojem med podeželskimi fevdalci. Pegam proti Lambergerju. Kljub temu ni nepomembno, ali zmaga Pegam ali Lambergar. Prvi je tujec in plačanec samovoljnih lokalnih magnatov; drugi strastni borec za staro pravdo. Pegam se bori za denar in samostojnost lokalnih elit. Lambergar za univerzalne vrednote, v katere pa verjame le ljudska pesem, ki ga slavi; njegov boj je bil dejansko boj za lastne privilegije pod okriljem tujega gospostva. Na koncu vedno zmaga Lambergar. Ljudska pesem ga bo slavila, medtem ko bo preklinjala stoletne posledice njegove zmage.
Kako izbrati svojo sanjsko parcelo? Zdi se, da nepremičninski trg spi, a se morda ravno v tem času ponudi priložnost, ki jo ne gre zamuditi. Morda je napočil za vas trenutek, ko želite najti prostor … Beri dalje
Določena beseda, ki se prične s črko ‘s’, je tako zlorabljena, da bi bilo potrebno razglasiti moratorij na njeno uporabo. Marsikdo o njej noče nič slišati. Lahko bi rekli, da je celo ‘grda’ beseda. Ne … Beri dalje
Skoraj vsak dan izvemo, da so delavci v kakšnem propadlem podjetju na cesti, da narašča število nezaposlenih, da je med njimi posebno veliko mladih, da je vse več ljudi v revščini. Obenem nam poročajo o novo odkritih goljufijah in drugih nečednostih med podjetniki in politiki. …..
Povojni poboji v Sloveniji, po katerih so ostala številna grobišča, nepredstavljivo trpljenje žrtev in strta srca ter uničeno zaupanje njihovih svojcev, se v medijih in pri odgovornih kar pozabljajo, tudi kadar se v javnosti omenja genocid v Srebrenici, sodoben primer surovosti ljudi nad ljudmi. Ob tem se zavemo, da je vsakršnih surovosti zmožen tudi slovenski narod. To je boleče občutil škof Vovk in ga je, kot je sam dejal, bolj bolelo od opeklin, ki so mu jih prizadejali na telesu.
Delitev duhov in ustvarjanje namišljenih ali pravih sovražnikov imata na slovenskem že dolgo brado. V zadnjih letih, odkar levica ni več ˝obsojena na oblast˝, kot so nekoč radi pisali njeni medijski podporniki, pa se je iskanje takšnih in drugačnih sovražnikov močno razmahnilo in praktično na dnevni ravni lahko slišimo grobe diskvalifikacije političnih nasprotnikov. Čeprav se ne ena, ne druga stran, ne moreta ravno pohvaliti z imunostjo na demoniziranje nasprotnikov, pa pri temeljitosti vendarle prednjači levica, ki se ustvarjanja sovražnikov loteva veliko bolj sistematično in širše. Če je na desni demoniziranje nasprotnikov omejeno na predsednika SDS, nekaj najzvestejših sodelavcev iz stranke in peščice podpornikov, pa na levici delo ˝kurjačev˝ opravlja na stotine malih ljudi.
Prihodnji teden, ko se bo v brazilskem Riu de Janeiru poldrugi milijon mladih srečal s papežem Frančiškom, bo to tudi priložnost doseči popoln odpustek. In to ne le za tiste, ki jim bo uspelo priti v oddaljeni Rio, ampak tudi tiste, ki bodo svetovni dan mladih (SDM) v živo spremljali tudi s pomočjo elektronskih medijev. Sama udeležba za odpustek, s katerim preko Cerkve dosežemo odpustitev božje kazni za storjene grehe ali preprosteje povedano, pridemo v nebesa, ne bo dovolj. Pogoj za odpustek je tudi opravljena spoved, ki jo lahko opravi samo duhovnik na štiri oči. To pa, mimogrede, vključuje tudi iskreno kesanje, saj samo izgovarjanje molitvenih obrazcev ne dovolj. Vodja papeškega sveta za družbena omrežja, nadškof Claudio Maria Celli pa opozarja, da se samo s klikanjem z miško ne pride v nebesa.
A prav tako tudi ni naključje, da tranzicijska levica že postavlja novo alternativo – sama sebi. Če se je prvak SD Igor Lukšič na kongresu v Medvodah s svojim gromovniškim govorom proti konservativcem in »neoliberalcem« (karkoli že to pomeni) oddaljil od politične sredine in se simbolno vrnil k izročilom Čebin, je s tem na sredini pripravil prostor za novo osebo. Samo nekaj dni po kongresu v Medvodah je eden od uveljavljenih slovenskih tabloidov, ki nagovarja predvsem nežnejši spol, objavil dokaj obsežen intervju z nekdanjim predsednikom računskega sodišča dr. Igorjem Šoltesom, sicer vnukom ideologa samoupravljanja ter stratega komunistične revolucije na Slovenskem Edvarda Kardelja.
V sobotni prilogi Dela 13.07.2013 je Delov komentator Janez Markeš v članku »Plešoč sirtaki na plaži«, samozavestno in politično »korektno« pisal o TEŠ6. Ker pa gre v resnici za veliko nekorektnost, ne morem, da se ne bi oglasil. Poglejmo kaj pravi: »Zahteva SDS po izredni seji zaradi TEŠ6 meji na komedijo zlate ribice, katere spomin je dolg le 20 sekund. Vsakdo se še spomni, kako so TEŠ6 na široko odprli vrata pod vladavino Janeza Janše in kako je ta 1,6 milijarde težak projekt še julija 2012 dobil štiristo milijonsko injekcijo posojil v poroštvu javnega proračunskega denarja z aktivno in prikrito podporo SDS.« Konec citata. Ker je moj spomin precej daljši od spomina zlate ribice in spomina Janeza Markeša osebno, se moram oglasiti. Namesto, da bi izredno sejo o TEŠ6 g. Markeš – ki je sicer deklarirani »borec« proti odtujenim centrom moči, pozdravil in ji dal podporo, zdaj uporablja pavšalne potvorbe za politično obračunavanje.
Delo Nine Lončar, profesorice geografije in zgodovine, danes pa bibliotekarke v Enoti za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice v Mariboru, bo zagotovo pripomoglo k razsvetlitvi dogajanja v coni A STO v prvih letih po sporu z Kominformom. Gre za predelano oziroma dopolnjeno diplomsko delo, ki ga je avtorica opravila na tedanji Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (danes Filozofska fakulteta) pod mentorstvom red. prof. dr. Jerce Vodušek Starič in ob somentorstvu akademika dr. Jožeta Pirjevca leta 2003.
Avtorica je pregledala precej arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije, v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in v Archivio di Stato v Trstu.
Ko se je Ivo Sanader nekako pol leta po svojem odstopu s položaju predsednika stranke in vlade v svoji stiski in revi odločil, da vzame škarje in platno nazaj, je s svojim poskusom klavrno propadel. Pravzaprav je s tem na neki način celo pospešil svojo pot v Remetinec, ki se ji je skušal izogniti. Jankovićevi apetiti po vrnitvi v nacionalno areno so na moč podobni Sanaderjevim. Vendar Pozitivna Slovenija ni HDZ, ni stranka s kakršno koli tradicijo ali samostojnim pomenom. Ker težava večine levosredinskega dela političnega prostora ni zgolj v njegovem vsebinskem profilu, marveč že čisto v izhodišču tudi to, da strank kot političnih dejavnikov ne jemlje čisto resno, je štartni položaj ljubljanskega župana bistveno boljši od Hrvatovega.