AFORIZMI.
Nekateri menijo, da na Slovenskem še vedno poteka boj na liniji partizani – domobranci. Ah, optimisti …
Pri nas smo še vedno priča srednjeveškim bojem med podeželskimi fevdalci. Pegam proti Lambergerju.
Kljub temu ni nepomembno, ali zmaga Pegam ali Lambergar. Prvi je tujec in plačanec samovoljnih lokalnih magnatov; drugi strastni borec za staro pravdo. Pegam se bori za denar in samostojnost lokalnih elit. Lambergar za univerzalne vrednote, v katere pa verjame le ljudska pesem, ki ga slavi; njegov boj je bil dejansko boj za lastne privilegije pod okriljem tujega gospostva. Na koncu vedno zmaga Lambergar. Ljudska pesem ga bo slavila, medtem ko bo preklinjala stoletne posledice njegove zmage. Intelektualci pa bodo petsto let kasneje objokovali usodo Pegamovega projekta: predvsem zato, ker niso nikoli živeli v senci njegovih posledic.
Pravijo, da obstajajo različice balade o Pegamu in Lambergarju v vseh alpskih deželah, kjer so vladali Habsburžani. Razen v Švici, menda. Uspešne kmečke republike se ne brigajo za praske med fevdalci.
Marsikdo razume državljane predvsem kot gledalce srednjeveških turnirjev. Ali, sodobneje: kot stadionske navijače.
Slovenska levica živi od rente. Slovenska desnica: od zavisti do levice. Ki skriva željo, da bi se tudi sama dokopala do podobne rente.
Povsod v Srednji in Vzhodni Evropi je politični boj spopad elit za redistribucijo javnih resursov med svoje klientele. Manj, kot je teh resursov, ostrejši je boj.
Reči, »politika me ne zanima«, je tako kot reči, da me ne zanima medicina ali ekologija. Posledice takšne drže na kratki rok morda res niso usodne; na dolgi rok pa je težko pričakovati, da bo pripomogla k zdravemu življenju in znosnejšemu okolju.
Demokracija ni mogoča, če ljudje sovražijo politiko.
Otežkočena je tudi, če jo ljubijo preveč …
Morda pa je metafora ljubezni povsem napačna, ko je govora o politiki. Metafora spolnosti bi bila boljša: moramo se znati dobro j… med sabo …
Foto: Wikipedia
