V sobotni prilogi Dela 13.07.2013 je Delov komentator Janez Markeš v članku »Plešoč sirtaki na plaži«, samozavestno in politično »korektno« pisal o TEŠ6. Ker pa gre v resnici za veliko nekorektnost, ne morem, da se ne bi oglasil. Poglejmo kaj pravi: »Zahteva SDS po izredni seji zaradi TEŠ6 meji na komedijo zlate ribice, katere spomin je dolg le 20 sekund. Vsakdo se še spomni, kako so TEŠ6 na široko odprli vrata pod vladavino Janeza Janše in kako je ta 1,6 milijarde težak projekt še julija 2012 dobil štiristo milijonsko injekcijo posojil v poroštvu javnega proračunskega denarja z aktivno in prikrito podporo SDS.« Konec citata.
Ker je moj spomin precej daljši od spomina zlate ribice in spomina Janeza Markeša osebno, se moram oglasiti. Namesto, da bi izredno sejo o TEŠ6 g. Markeš – ki je sicer deklarirani »borec« proti odtujenim centrom moči, pozdravil in ji dal podporo, zdaj uporablja pavšalne potvorbe za politično obračunavanje. V nasprotju z njim pa sam to sejo zelo pozdravljam. Pravi dosežek je, da je do izredne seje sploh prišlo, čeprav pozno. In če bom le mogel bom sklicateljem seje, to je stranki SDS, katere član sicer nisem bil nikoli, predlagal, da ustanovi preiskovalno komisijo, na kateri sem pripravljen tudi sam pričati – ne zato, da bi pomagal SDS, pač pa zato, da se TEŠ6 – ta ekonomsko okoljski monstrum in hkrati vele spomenik korupciji, enkrat za vselej in v opomin zanamcem, končno ustavi in se poišče alternativa zanj.
Državni zbor dokaze hrani
Dejstva, ki demantirajo g. Markeša ob inkriminaciji SDS, pa so naslednja. Do nastopa vlade Boruta Pahorja oktobra 2008 je bilo za projekt TEŠ6 Alstomu nakazano 24 mio evrov rezervacijskega denarja. Tedaj – torej leta 2008 je bila »izklicna cena« projekta 660 mio evrov. Vsa kalvarija galopiranja cene projekta se je pričela po volitvah koncem leta 2008, pospešeno odtekanje denarja pa leta 2009 in naslednja leta. Leta 2010 je tedanji minister Gregor Golobič v DZ izjavil: »projekt TEŠ6 je posvojila naša vlada, to si moramo priznati in nobeno izgovarjanje na predhodnike ne pride v poštev«. Približno tako je rekel. O tem obstoja magnetogram. To je bilo na seji matičnega odbora za gospodarstvo, na katerem sem tisti dan celo dvakrat smel nekaj povedati. Sejo je vodil Matjaž Han, ki mu štejem v dobro, da me je pustil govoriti. Podporo pa mi je tedaj dal tudi Matevž Frangeš.
Minister Gregor Golobič, si je tisti čas povsem resno, žal pa neuspešno, prizadeval ustaviti mafijski projekt, kajti v njegovi vladi je bil očitno, vsaj glede tega, mnogo močnejši »minister za strateške velenjske zadeve« Matej Lahovnik, ki je od vsega začetka imel specifično poslanstvo. Nemogoče je z Lahovnikom postajalo vse bolj mogoče. Od leta 2009 je Lahovnik intenzivno delal na tem, da ne glede na vse stranpoti projekta, ki so bile takrat že znane, privede vlado do pisne podpore za pridobitev posojila EIB in EBRD. Da je bil Lahovnik uspešen, pa je tedanjo sekretarko, kasnejšo Zaresovo ministrico, gospo Darjo Radić, kot vem sistematično onemogočal in jo držal daleč stran od problematike in dokumentacije projekta TEŠ6.
»TEŠ6 je Patria te vlade«
Kako se je začel stampedo stroškov ? Že aprila 2009 je poslanec Andrej Vizjak pisal predsedniku vlade Borutu Pahorju opozorilno pismo glede projekta TEŠ6. V intervjuju za Dnevnik pa je Gregor Golobič leto in pol kasneje izjavil: »TEŠ6 je Patria te vlade«. Tak je bil tudi naslov intervjuja. V intervjuju je Golobič argumentirano zavrnil smiselnost in upravičenost projekta in praktično potrdil svojo trditev s seje DZ. Glede »širokega odpiranja vrat SDS«, o čemer govori g. Markeš, pa se lahko prepričamo z drugačnimi dejstvi in sicer, če pogledamo kako so poslanci glasovali o poroštvu junija 2012. Vidi se, kdo je bil protagonist. Kaže pa se ravno nasprotna slika, kot jo ponuja gospod Markeš bralcem Dela. Kdor gre na spletno stran poslanskibritof pa povsem iz prve roke lahko še kaj več izve o glasovanju in protagonistih ob sprejemu zakona. Obstrukcija, ki jo tedaj izvedla stranka PS, pa si zasluži posebno analizo, ki jo prepuščam drugim. Za podrobnosti sem vedno na razpolago. Zaključek ki ga lahko dam g. Markešu pa je: če bi vse stranke glasovale tako kot SDS, poroštva ne bi bilo. Še manj ga bi bilo, če zraven prištejemo še stranko NSi.
Poroštvena prevara avgusta 2010 !
Vendar pojdimo še nekoliko nazaj. Največji nateg, poleg Lahovnika, se je v bistvu zgodil avgusta 2010, ko je kljub osebnemu zagotovilu Boruta Pahorja – julija istega leta, da bo namreč Državni zbor jeseni glasoval o poroštvu, dokončni finančni obvod izvedel minister Franc Križanič. Po prihodu iz Velenja je konec avgusta Slovenskim državljanom v slogu »mestu in svetu«, izjavil: »poroštvo za posojilo ne bomo iskali zdaj, ampak v drugi fazi projekta«. No, do druge faze projekta novembra 2011, ko so poslanci SD dejansko začeli iskati poroštvo, pa so TEŠ-evci velikodušno zapravili cca 700 milijonov. Zrelo za kazensko ovadbo Križaniča – mar ne ? Ampak to čistilno nalogo prepuščam novinarjem, kar g. Markešu. Na to temo sem tedaj v Delu in Dnevniku napisal članek Poroštvena prevara oz. F. Križaničev bypass parlamenta.
In pojdimo dalje: oktobra 2011 je prvič padlo poroštvo za posojilo za TEŠ6 v državnem zboru. Proti poroštvu je že tedaj glasovala SDS, ko je Zvonko Černač na seji izjavil: »glasovali bomo proti, kajti ne moremo biti za projekt, nad katerim visi grožnja referenduma«. In poroštvo je padlo, tedaj smo bili mnogi v dobrem smislu presenečeni. To je bilo za tisti čas odločilno. S tem se je poroštveni zakon za skoraj tri četrt leta umaknil z dnevnega reda, dokler ga ni v novi sestavi parlamenta stranka SD, ki je skoraj biološko in tudi finančno vezana na ta projekt (predlog je dal Srečko Meh) ponovno uvrstila v proceduro. V tej novi proceduri pa sem na odboru, ki ga je vodil g. Šircelj iz SDS, za čuda smel govoriti celo 3 krat, z mano vred pa še Lojze Peterle, mag. Miroslav Gregorič in predstavnica Greenpeaca. To poudarjam, da izpostavim razliko do medijev, posebej do časopisa Delo, ki je striktno zavračalo konceptualno nasprotovanje TEŠ6. V svojih govorih v DZ smo prepričljivo zapirali vrata poroštvu za TEŠ6, celo tako močno, da nam je prisluhnilo več kot polovica poslancev tedanje vladne koalicije, z izjemo Desus in SLS. Slednja je žal s politično korupcijo na volitvah 2011 ob kandidaturi Uroša Rotnika na svoji listi, tudi sama zabredla v močvirje tega projekta.
In za konec si še enkrat oglejmo glasovanje v DZ: Če bi vsi, ali vsaj nekaj strank sedanje koalicije (npr. Virantovi, ki imajo sicer silno lepo napisan ekološki manifest) tedaj glasovalo kot je glasovala SDS, poroštva zagotovo ne bi bilo. G. Markeš pa trdi, ravno nasprotno, da je prav ta na široko odprla vrata projektu. To bi marsikdo sicer bil pripravljen z veseljem verjeti in bi si danes želel, da bi bilo tako, vendar Vas moram razočarati. Dejstva govorijo nasprotno. Mislim, da sem s tem dokazal, da je Markeš brcnil v popolno temo. Poskus politizacije in diskvalifikacije poslanske pobude za izredno sejo je s tem očitno spodletel, čeprav ne verjamem, da se tako pisanje ne bo nadaljevalo. Še manj pa si lahko obetam, da bo objavljeno v Delu.
Vse dogajanje sem spremljal in upam si trditi, da kljub moji neuspeli pobudi za referendum, ki je potem obstala na Ustavnem sodišču, pobudnica te seje stranka da SDS za razliko od najbolj vpletene stranke Socialnih demokratov, pri Markeševem »širokem odpiranju vrat« temu projektu nima prav veliko. Razen če g. novinar ne misli, da je limit 1,3 milijarde evrov, ki ga je glede cene projekta postavila vlada JJ, »odpiranje vrat«. Naj poleg Markeša in Delovih novinarjev, razume kdor more. Ta limit je zdaj krepko prekoračen in sicer že za 140 milijonov (kar pa seveda še zdaleč ni končna številka). Zato je zadnji čas, da o zavoženem projektu na izredni seji razpravlja DZ, ne pa da se seja kot taka ironizira in problematizira.
2. DEL KOMENTARJA:
Vloga medijev, predvsem negativna, je bila izjemna !
Z izjemo Dnevnika v dnevnih tiskanih medijih TEŠ6 s strani novinarjev ni bil nikoli resno problematiziran do te mere, da bi to imelo kakšen vpliv na dinamiko projekta, ali pa le v nebistvenih stvareh. Podobno je bilo v elektronskih medijih, izjema so bili le Pogledi Slovenije in Info TV.
Za vzpon in široko odpiranje vrat projektu TEŠ6 nima zaslug stranka SDS, kot trdi g. Markeš, pač pa prav nasprotno, leve stranke SD, Desus, ter DL skupaj z SLS. Enako ali pa še bolj pa stranka PS, ki je glasovanje obstruirala in si s tem po Pilatovsko umila roke. Neprecenljiv pa je vpliv tiskanih medijev, ki so »glumili« demokracijo, v resnici pa so z enostranskimi in selektivnimi informacijami podpirali zavožen projekt in predvsem ponavljali stališča vodstva TEŠ in HSE. Avantgardno vlogo je imelo Delo. Smešilo je nekajkrat tudi tiste, ki smo napovedovali sedanjo agonijo. Za nagrado svojega nasprotovanja sem dobil v tistem času s strani Delovih Ozadij »častno« črno piko. Še prej pa se je Delo izkazalo z neposredno cenzuro pri objavi moje diskusije na Delovem omizju. S tem pa še ni konec Delovih »zaslug« za ta projekt. Delov novinar je v najbolj kritičnem trenutku bistveno pomagal, skupaj z znamenitim AUKN, pri likvidaciji novega nadzornega sveta HSE, ki ga je postavila ga. Radićeva. Ta nadzorni svet se je tedaj prvič resno lotil analize zalog premoga in je sploh prvič resno napovedal možnost ustavitve projekta, kar je bila za tisti čas skoraj magična prepovedana beseda.
Ukinitev pogledov Slovenije in ali kdo bo še ustavljal mafijo ?
Negativna zasluga novinarjev, ki se namesto s problemi ukvarjajo s političnim obračunavanjem, je za projekt TEŠ6 neizmerljiva. Povsem sem prepričan, da se v Avstriji, ki ni socialistična država, je pa medijsko nekoliko bolj demokratična in uravnotežena država, TEŠ6 nikoli ne bi mogel zgoditi.
Na koncu pa še nekaj o TEŠ6 in Pogledih Slovenije, ki jih zdaj hočejo ukiniti. Pogledi Slovenije so bili edina polemična oddaja na vodilnih slovenskih televizijah, ki so si upali dregniti v projekt TEŠ6. In to celo dvakrat. Vsi drugi uredniki so se polemiki o TEŠ6 na odprti sceni izogibali. Tudi sam sem v obeh Pogledih sodeloval. Pa tudi v tem okviru ni bilo dovolj možnosti, da bi predstavili alternativo TEŠ6. Ob skorajšnjem ukinjanju oddaje Pogledi Slovenije pa se sprašujem, kdo bo poslej v Sloveniji ustavljal mafijo ? Dvomim da bosta to opravljala časopis Delo in g. Markeš. In dvomim, da bi to opravljala korektno.
O TEŠ6 bi se dalo povedati še mnogo odločilnih oz. bistvenih detajlov. Zato gospodu Markešu priporočam, da se drugič pozanima o zadevi. Potem bo tudi potreba po mojih reklamacijah njegovih člankov na to temo odpadla. Tukaj so še vprašanja, zakaj ni ničesar storilo RčS, zakaj KPK in Klemenčič molčita, negativna restriktivna vloga inf. pooblaščenke, konflikt interesov Antona Ropa v EIB ob odločanju o posojilu za TEŠ6 in molk KPK ob tem. Nadalje: kameleonska vloga Državnega sveta, popolna pasivnost stroke in indiferentnost nevladnih okoljskih organizacij ob referendumu o poroštvu. Nadalje pa je tu še zanimivo vprašanje: poroštvo za TEŠ6 in zlato fiskalno pravilo, na katerega mi eminentni pravniki nočejo odgovoriti. Odprta so še vprašanja problem jekla T-24 na Alstomovih instalacijah v Nemčiji, falsificirana študija Evonik, vloga političnih strank in seveda ne nazadnje: zakaj v Sloveniji zelena stranka ni možna? Nad vsem tem pa je seveda osnovno vprašanje: Kdo vlada, če ne vlada vlada in če se vlada spreneveda, da vlada ? Šele na koncu pa pride futuristično vprašanje: kako iz nastale situacije ?
O tem pa kdaj drugič, če mi bo svoboda tiska naklonjena. Za enkrat pa le sporočilo: politični ples ob TEŠ6 je upravičen in več kot nujen. TEŠ6 je nedokončana in nesrečna zgodba nikoli izvedene slovenske tranzicije in nikoli ukinjenega udbo mafijskega gospodarstva in njegovih menedžerjev, ki upravljajo s slovensko državno lastnino. Lastnino tako imenovanega paralelnega (paradržavnega) gospodarstva, o katerem je govoril njegov oče Niko Kavčič. In seveda srečna zgodba njihovih političnih botrov.
Kajti v Sloveniji je žal še vedno politika vse, predvsem tista, ki ima v rokah monopole, ki finančno napajajo politične stranke. Tukaj pa je najbolj vključena in v blato preko glave potisnjena stranka Socialnih demokratov, to je Lukšičeva SD. Čeprav se ljudstvu – po anketah sodeč zdi, da SD s tem nima nič, je resnica prav nasprotna. Ta stranka je bila in je še vedno generator TEŠ6. Brez nje se v tem projektu, kljub Lukšiču, ne zgodi nič. Njen monopol pa je tudi trasa avtoceste 3. razvojne osi.
Analiza njene udeležbe je posebna tema. Lažni videz Lukšičevega umivanja rok, za potrebe javnega mnenja, mora biti razkrit. Morda bo k temu pripomogla tudi ta izredna seja. Seveda pa se to razkrivanje ne bo dogajalo v Delu in ne ob pomoči Markeševega »analitičnega« politično propagandnega peresa. To kar se dogaja s TEŠ6 zdaj, smo mnogi že pred leti napovedovali. Zato si zdaj zaslužijo častno črno piko tisti, ki s spominom zlate ribice, skušajo diskvalificirati sejo DZ, ki je žal morda (pre)pozna, čeprav več kot nujna.
Foto: TEŠ
