Objavljamo nadaljevanje razmišljanja o monografiji Dina Mujadževića z naslovom BAKARIĆ: Politička biografija. Povojni čas, čas obračunavanja in obnove V zadnjih mesecih vojne je Bakarić deloval pri prevzemu oblasti in postal predsednik narodne vlade … Beri dalje
Na včerajšnji dan državnosti je predsednik Republike Slovenije na slovesnosti v Predsedniški palači vročil odlikovanja, ki predstavljajo najvišja priznanja države za izjemne zasluge in dejanja posebnega pomena za blaginjo Slovenije, sporočajo na spletni strani predsednika. … Beri dalje
Najbolj obiskana slovenska spletna stran vsak dan v zgornjem okvirju prikazuje najmanj eno sliko gole ženske, intimnih delov telesa ali spolnega akta z napotilom ali naslovom, ki neposredno ali posredno namiguje na spolnost. Ta spletna stran je obiskana tako s strani odraslih kot tudi otrok. Ne izhajam iz nikakršnega čistunstva, ampak iz osnovnega izhodišča varstva pravic otrok pa tudi človekovega dostojanstva. Prepričan sem, da je za otroke neprimerno in škodljivo izražanje spolnosti in golote brez ustrezno previdno izraženega konteksta. Posledično se otrokom, mladostnikom pa tudi odraslim izkrivlja podoba, razumevanje in doživljanje spolnosti. Tako ravnanje pomeni nedopusten poseg v človekovo dostojanstvo, …
Naša slovenska država, naše slovenstvo je odvisno predvsem od nas, od naše vztrajnosti, od našega ponosa. Poglejmo na primer zahodno od nas, v Italijo. V obdobju italijanskega narodnega boja za lastno državo (Risorgimento), v t.i. prvih dveh vojnah za italijansko neodvisnost v letih 1848–1861 je umrlo »samo« okrog 7000 Italijanov. Seveda nikomur v Italiji niti na kraj pameti ne pade, da bi zaradi dokaj majhnega števila žrtev zmanjševal pomen vojn za italijansko neodvisnost, kot se to žal prevečkrat počne pri nas zaradi »samo« desetdnevne osamosvojitvene vojne leta 1991 in dokaj majhnega števila žrtev v njej. No ja, morda tudi zato nekateri vztrajno širijo tezo, da brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije…
In če se leta 2013 soočamo s formulo država da, toda po predosamosvojitvenih vatlih, se vsaj nekje v ozadju kljuvajoče oglaša vprašanje, kako je bilo pravzaprav z njenim nastankom. Ali ni osamosvojitve, kot se je zgodila, velik del Slovenk in Slovencev občutil kot nekakšen nasilni poseg v lastni mir? Kako naj sicer razložimo dejstvo, da je praktično od leta 1992 s svojimi glasovi blagoslavljal politični status quo ante? In videti je, da bi se v precepu med zgoraj navedenima možnostma znova odločil za prvo, za državo kot fevd. V to smer kaže tudi sončenje sedanje vlade, ki je po dolgih letih najskladnejša z željami predosamosvojitvene elite, veliko bolj, kot je bila to Pahorjeva, in zlasti njene še pred nekaj meseci docela anonimne kapitanke v javni naklonjenosti. Čeprav reže in prodaja.
Imel sem napisanih že kar nekaj odstavkov neke bolj ali manj dolgočasne razprave o levici in desnici na slovenskem, pa sem se nenadoma spomnil na prihajajoči praznik dneva državnosti. Tako sem vrgel proč napisano in se raje osredotočil na iskanje skupnega kot pa na poudarjanje razlik. Ker, čeprav so razlike globoke in bodo take ostale še naprej, moja duša ob takšnih praznikih potrebuje tisti občutek, da nas nekaj vendarle združuje. Zato sem se tudi z veliko žalostjo prenehal udeleževati državnih proslav ob dnevu državnosti: le te so postale prostor za norčevanje iz domoljubnih čustev, namesto da bi ljudem dajale ponos.
Dvajseto stoletje je bilo za Slovence obdobje dveh svetovnih vojn, okupacije, neuspeha, da bi v nacionalno ozemlje vključili zgodovinski izhod na morje in večinsko slovenski del Koroške, revolucije, državljanske vojne, povojnih pobojev, kršenja človekovih pravic. Toda gledano iz zornega kota začetka 21. stoletja je bilo prejšnje stoletje za Slovenijo vendarle čas vzpona in uspehov. V manj kot sto letih je slovenska nacija uspela zavarovati obstoj slovenskega naroda, ki so ga ogrozili nasilni tuji nacionalizmi 19. stoletja ter druga svetovna vojna, ….
31. predstavnikov civilno družbenih gibanj je že podpisalo deklaracijo v kateri vse Slovence in državljane pozivajo naj pozorno spremljajo dogajanje v državi ter izostrijo kritičen odnos do nedopustnih pojavov v družbi. Boris Pleskovič, Mateja Jančar, Rok Prešeren, Mitja Štular, Mojca Perat in Jože Možina je danes predstavilo široko civilno družbeno pobudo, ki bo v četrtek 27. junija priredila zborovanje v Unionski dvorani v Ljubljani, kjer bo slavnostni govornik Boris Pahor.
Zgodilo se je pred več kot pol stoletja na gorati, z gozdom porasli planoti, posejanimi z redkimi vasmi. Na dogodek spominja samoten železen križ sredi gozda. Nekega dne so tam nabirali maline in … Beri dalje
Tej kolumni sem najprej mislil dati naslov »Vrnitev v (rdeči) paradiž«, saj sem želel s tem poudariti zaznamovanost sedanjih družbenih in političnih razmer v skladu z znano marksistično parolo »raj na zemlji«, pa čeprav bi se pri bralkah in bralcih pojavila asociacija na znano avstralsko nadaljevanko iz osemdesetih let. Vendar pa me je bližina pomembnih obletnic – osamosvojitve ter obrambne vojne –prepričala, da bi bilo bolj smiselno spregovoriti o notranji okupaciji Slovenije. Če je pred 22 leti JLA skušala okupirati komaj nastalo državo, v tem času doživljamo podobno izkušnjo, ki vsaj za zdaj k sreči ne vsebuje nasilnih dejanj, ki smo jim bili priče pred dobrima dvema desetletjema. Le da nosilci okupacije prihajajo iz naše sredine.
Vsekakor je domnevno samonikle, domnevno pogumne, domnevno alternativne, domnevno disidentske človeške vrste v Sloveniji na pretek. Prav te dni sem slišal o tem, kako nobenemu (!) učitelju gumijasta hrbtenica ni dala, da bi samo omenil misel o vnovičnem poskakovanju okrog parlamenta. Čeprav so bili zdaj dejansko povišani normativi, kot je predvideval prejšnji šolski minister Turk. Tišina ni samo v zbornicah, je tudi v medijih in povsod. Takih primerov je nešteto, vse do dviganja davkov in do dokapitalizacije posttotalitarnih omrežij. Da ne govorimo o junaštvu neke sodnice, ki v enačaj sprevrača severnokorejski totalitarizem in pravosodni poskus eliminacije že tako ali tako na sto tranzicijskih načinov zatirane demokratične opozicije pri nas.
Spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah, ki je začel veljati v začetku leta 2013, je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni … Beri dalje
Po več mesecih delovanja nove vlade se je pokazalo, kako huda je kriza v resnici. Premierka Bratuškova, še nedavno tega prvo kritično grlo opozicije, ki je neusmiljeno napadala vse ukrepe prejšnje vlade, danes iste ukrepe vestno, z nekaj kozmetičnimi spremembami, pelje naprej. Ker ji drugega pač ne preostane. Kakšen priboljšek za strice se še najde, časi brezmejne paše po državnem premoženju pa so mimo. Zgodba seveda le potrjuje, kako malo sta v politiki vredni doslednost in resnicoljubnost. Že Janševa vlada je izvajala mnoge ukrepe, ki jih je njegova SDS pred tem z vsemi sredstvi ovirala in s tem pripomogla k padcu Pahorjeve vlade. Sedanja premierka pa je prekosila vse doslej, saj je skoraj v celoti prevzela ukrepe, ki jih je pomagala rušiti.
Leta 2011 je na oni strani naše južne meje izšla obsežna monografija Dina Mujadževića z naslovom BAKARIĆ: Politička biografija (383 strani). Gre za prvo takšno delo, ki temelji na obsežnem arhivskem gradivu, Bakarićevih intervjujih v časopisju in relevantni literaturi. Vsekakor dosežek, ki ga pri nas vrsto let čakamo zaman. Obsežne biografije o »partijskih junakih« pri nas namreč ne izhajajo prav pogosto oziroma sploh ne.
V soboto sta v Sloveniji potekala med drugim dva dogodka, ki sta si po svoji vsebini blizu, pa vendar sta si zelo različna. O enem smo lahko slišali že nekaj dni prej, saj so o njem mediji že nekaj dni pred tem tudi poročali, drugega ni oglaševal noben medij. O enem so na dan dogodka poročali tako na nacionalni kot na komercialni televiziji – RTV Slovenija je dogodek uvrstila celo na prvo mesto, saj so se z njim začela večerna poročila, o njem so se razpisali tudi časopisi, o drugem ni bilo ne duha ne sluha na internetnih straneh slovenskih časopisov, nacionalna televizija pa je o njem poročala samo v nedeljo v zadnji informativni oddaji. Prvega je podprla celo ministrica za delo, družino in socialne zadeve, udeležil pa se ga je tudi predsednik države, na drugem ni bilo opaziti nobenega znanega politika aktualne vlade. Pa vendar se je na prvem dogodku zbralo vsega 400 do 500 ljudi, na drugem (res da je trajal dva dni) pa okoli 5.000 ljudi.
Republika Slovenija je s svojimi sateliti v tem tednu dokazala, da ne spoštuje mednarodnih standardov korporacijskega upravljanja, dobre prakse, etike, ter se zapira pred znanjem iz tujine. Deluje »tovarišijsko«, pa čeprav največji tuji in domači strokovnjaki opozarjajo, da je takšna poslovna praksa na dolgi rok škodljiva. Kot da je gospodarska kriza, ki je tudi v Sloveniji, predvsem v državnih podjetij, pokazala vso notranjo razkrojenost in ranljivost gospodarskih družb in ni dovolj draga šola za vse nadalje podvige v smislu socialističnega gospodarstva. Ne! Slaba praksa v Sloveniji zopet negativno odmeva.
Sloveniji ne preostane drugega, kakor da si redki še verodostojni levi voditelji in desni politiki (slednji tokrat brez očitkov prvim) pogledajo v oči in se zares dogovorijo, v kakšni Sloveniji želimo živeti. Desnica si mora priznati, da je za ostaline prejšnjega sistema več podpore prebivalstva, kot smo upali; verjetno bi se več kot polovica Slovencev in Slovenk zlahka sprijaznila z neko obliko komunizma, ki bi imel kolikor toliko človeški obraz in ne bi ekonomsko popolnoma zavozil. Toda levica (ki je prav na ekonomskem področju popolnoma odpovedala) se mora odločiti, ali bo prihodnost res gradila predvsem na teh ostalinah.
Vedno znova me nagovarjajo spremembe na lokalnem nivoju. Tukaj živim, moji otroci hodijo tukaj v vrtec in šolo. Tukaj se sprehajamo in kolesarimo. Tukaj nabiramo in pridelujemo sredstva za življenje in lahko bi jih še bolj. … Beri dalje
V demokratičnih, svobodnih ureditvah so radi skrbeli zato, da bi pravo veljalo za vse. Enakost pred zakonom naj bi bila zagotovljena tudi z neodvisnostjo pravosodne veje oblasti od izvršilne in zakonodajne. V medsebojnem nadzorovanju so odkrili učinkovit mehanizem, ki je omogočal obliko družbene in politične svobode, ki jo danes pozna svet. Vendar svet že dolgo ni več tako preprost, da bi osnovni demokratični sistem lahko vzdržal pritiske tistih, ki vedno težijo za monopolom oblasti. Prva temeljna sprememba se je zgodila z razširitvijo medijev iz tiskane osnove na elektronsko. Hitler, Stalin, Tito in vsi drugi zločinci so gradili svoje vladavine s pomočjo absolutne podreditve medijev.
Predavanje nakazuje delež grškega razuma v krščanstvu, kar je bila vsebina papeževega nastopa na njegovi univerzi v Regensburgu. Povezava med grško mislijo in krščanstvom sega nazaj v grško prevajanje Stare Zaveze. Šele s tem posegom … Beri dalje