Tokratni dan državnosti bo vsaj zame potekal v čisto posebnem, nenadejanem vzdušju. Praktično vse od nastanka samostojne Slovenije, predvsem pa v zadnjem desetletju se je nekako zdelo, kot da še čisto malo manjka, da bi dodali tisto višnjo na torto normalizacije naše družbe, ki je ob osamosvojitvi iz na teh straneh že večkrat evociranih razlogov pač umanjkala. Prvo opozorilo o hudi zmotnosti takega prepričanja so prinesle že decembrske volitve leta 2011.
Zasuk
Po nastopu vlade Alenke Bratušek je sedaj veliko aktualnejša povsem druga možnost. Da bo sčasoma prišlo do razgradnje še tistih že tako redkih elementov podstati slovenske države, ki ne izhajajo iz zakladnice dominantne povojne politične mitologije. Ob dvaindvajseti obletnici neodvisnosti smo torej na prelomnici, kakršne si še pred leti ne bi mogli zamisliti.
Seveda je samostojna Slovenija po vsem tem času trdno dejstvo, zaradi česar je dan državnosti vredno obhajati. Toda nenadoma se povsem resno nakazuje možnost, da bo prevladal postsovjetski model njenega razvoja, v katerem Republika Slovenija ne bo vrednota sama na sebi, marveč uporabna le kot fevd in neizčrpni poligon svojih “gospodarjev”, ki so tako uspešno in na toplih foteljih preživeli izstop iz starega in prehod v novi državni okvir. (Srednje)evropska razvojna perspektiva, za katero se Slovenija nekako ni mogla čisto ogreti po letu 1991, ni bila verjetno nikoli bolj odmaknjena.
Vsaj datum ostaja
In če se leta 2013 soočamo s formulo država da, toda po predosamosvojitvenih vatlih, se vsaj nekje v ozadju kljuvajoče oglaša vprašanje, kako je bilo pravzaprav z njenim nastankom. Ali ni osamosvojitve, kot se je zgodila, velik del Slovenk in Slovencev občutil kot nekakšen nasilni poseg v lastni mir? Kako naj sicer razložimo dejstvo, da je praktično od leta 1992 s svojimi glasovi blagoslavljal politični status quo ante? In videti je, da bi se v precepu med zgoraj navedenima možnostma znova odločil za prvo, za državo kot fevd. V to smer kaže tudi sončenje sedanje vlade, ki je po dolgih letih najskladnejša z željami predosamosvojitvene elite, veliko bolj, kot je bila to Pahorjeva, in zlasti njene še pred nekaj meseci docela anonimne kapitanke v javni naklonjenosti. Čeprav reže in prodaja.
Ob vseh čudnih znamenjih ostaja tolažba, da dan državnosti vsaj za zdaj še vedno obhajamo 25. junija. Iz sovjetskega prostora poznamo vsaj en primer, ko so tudi neodvisnost samo pomaknili v za trenutne oblastnike sprejemljivejši čas (in na sprejemljivejši datum). Kakopak je bil ta nekje v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
Foto: www.gov2.si
