Tak muzej osamosvojitve? Ne, hvala. Zaslužimo si veliko več

Nekoliko provokativen naslov članka je najbrž zbodel več domoljubno mislečih sodržavljanov. Verjemite pa mi, da se vas bo vsaj del do konca članka strinjal z njim. Naj naprej povem, da sem tako Muzej slovenske osamosvojitve, kot Muzej VSO obiskal zgolj po fotografijah. In bil sem razočaran. Se za to borimo? Nekaj sobic in skopa razstava nekaj eksponatov? Mar ni osamosvojitev Slovenije največji in najbolj veličasten dogodek v zgodovini tega naroda? Se bomo res zadovoljili z nekaj sobicami in skopo razstavo nekaj eksponatov? Kot da bi se prilagodili in sprijaznili s tolmačenjem zgodovine, kjer ima NOB več muzejev in velike zbirke, osamosvojitev pa je obrobna zadeva v velikosti muzeja, primerljivega z muzejem avtomobilskih tablic ali »štamprle« kozarčkov zasebnega zbiratelja.

Najprej moramo sami dojeti veličino osamosvojitve, ki pa ne stoji kot osamljen dogodek. Osamosvojitve ne moremo razumeti, če jo omejimo na dogajanje med letoma 1988 in 1992. Osamosvojitev se začne bistveno prej – pa ne z NOB, niti z državo SHS – začne se tam, kjer se začne Slovenstvo. Ko bom ponotranjili to, ne bomo muzeja najveličastnejšega dogodka rinili v neko vilo ali staro avstro-ogrsko kasarno, ampak bomo v središču mesta zgradili največji muzej v Sloveniji, ki bo nam in tujcem predstavil zgodbo nekega naroda, ki je po krutih stoletjih prišel do lastne države.

Govorim o muzeju, kot ga ima Varšavska vstaja (priporočam obisk!), o muzeju, kot je Izraelski Yad Vashem, ki bo našemu narodu dal spomenik in ime. Govorim o muzeju, ki bo presežek ustvarjalnosti našega naroda, tako arhitekturno kot umetnostno. In žal mi je, da še nimamo sklada, v katerem bi zbirali denar za tak muzej. To je naš nacionalni interes, ne pa pakiranje čipsa in pločevink piva. Ob pisanju članka sem si dovolil, da mi misli odplavajo na sprehod po tem muzeju. Povabljeni zraven!

Ko vstopamo v prvo dvorano, temačen prostor, se nam na steni pred nami v svetlobi izpišejo besede drugega Brižinskega spomenika – prve kadarkoli zapisane besede v našem jeziku, ki je tkivo naroda. Zakaj ravno to besedilo? Ker je hkrati tudi šifra za dešifriranje celotne zgodbe naroda – naš ded je grešil in izgubil slavo Božjo, prejel pa bolečine in skrbi. »Naši prejšnji« so hudo trpeli, ko so jih tepli s šibami, k ognju pritiskali in žgali, z meči sekali in po lesu obešali in jih z železnimi kljukami trgali. Ampak vse to se lahko enkrat konča. Besedilo se izpiše tudi v sodobnem, vsakemu razumljivem jeziku in v drugih evropskih jezikih.

V naslednjih sobah se sprehodimo čez zgodbo naselitve prednikov na območje Karantanije, mimo knežjega kamna in obreda ustoličevanja, potem pa skozi vrata odidemo skupaj z Gorazdom in Hotimirjem v ujetništvo in vstopimo v sobo, ki ni zgodovinska, ampak literarna – posvečena Krstu pri Savici. Katere besede so bolj preroške za naš narod, kot »tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vól’jo vero in postáve«? Sledi soba grbov – najbolj vizualno domačih ponazoritev slovenskih dežel, pa soba velikih bitk proti turkom in soba kmečkih uporov – sobe, ki nam lahko dajo nekaj samozavesti.

In končno pridemo do besed Lubi Slovenci, ki jih zapiše Trubar – pa do Abecednika in Katekizma, slovnice in največjega kulturnega dejanja naroda do takrat – prevoda Biblije in njenega tovorjenja v sodih v domače kraje. Gotovo se znajde tu še nekaj sob in soban, od Valvazorjeve Slave dežele Kranjske, Škofjeloškega pasijona, do Ilirskih provinc, pa Linharta, Zoisa, Kopitarja, Prešerna, Slomška,  Miklošiča, Kozlerja, Bleiweisa … vse do lepe in velike dvorane, posvečene programu Zedinjene Slovenije. Sledijo ji hodniki slogaštva, pa sobe taborov, pa mladoslovencev na eni in staroslovencev na drugi steni, njihovih pripadnikov, idej in časopisov, vse do strank in pogledov na prihodnost.

Sledi dvorana 1. svetovne vojne – fronte in zgodbe slovenskih mož in žena, ter njen zaključek – razpad Avstro-Ogrske. Sobe, ki sledijo, nam predstavijo dosežke Slovencev med obema vojnama – od velikih voditeljev, do velikih literatov – pač vse, na kar smo lahko ponosni. Obdobje, ki je bilo zaradi ideoloških razlogov tolikokrat spregledano, nam ponuja toliko dosežkov: od dogodkov, gradnje, Plečnika, Kreka, pa tragični Koroški plebiscit, do pozitivne združitev Prekmurja z matičnim narodom. Se pa tu sence že počasi zgrinjajo nad deželo.

Sledi ena temeljnih točk muzeja – dvorana s kupolo, posvečena tragediji državljanske vojne. Ne prej, ne kasneje ni naš narod doživel takšne tragedije. V sobah in dvoranah okrog so prostori, ki nam govorijo o razlogih in posledicah, v kupoli pa lahko prepoznamo žrtve in njihove zgodbe. V sredini prostora se krožno stopnišče spušča v brezno, kamor so padale žrtve. Spet smo v temačnih prostorih totalitarne zgodovine našega naroda. Svoj prostor dobijo tudi deli naroda, ki so našli svoj dom v različnih valovih izseljenstva in begunstva po vsem svetu. Vidimo umik na Avstrijsko Koroško in izseljensko gimnazijo, pa tudi zamejce in njihovo življenje.

Totalitarne katakombe nam prikazujejo trpljenje in preganjanje, pa tudi dosežke Slovencev doma in po svetu – šport, tehnika, kultura, … Predstavijo se nam ljudje, gibanja in skupine, ki so delovale proti totalitarizmu, njihove akcije in dosežki, dokler naposled spet ne ugledamo luči prvih večstrankarskih volitev. Sledijo plebiscit, stavek o koncu državljanske vojne, spominska slovesnost in druge priprave, nato pa vzpon po svetlem širokem stopnišču do dneva razglasitve samostojnosti in neodvisnosti.

Desetdnevna vojna se ne skriva v temačnih hodnikih, ampak v svetlem steklenem prostoru – tokrat se borimo zase, za svoj narod, ne za druge. Sledijo še mednarodno priznanje, pa tolarji, dosežki, vstop v EU in NATO in vprašanje – na kaj si pa ti najbolj ponosen iz tisočletne zgodovine tvojega naroda?

V tem sprehodu sem zgrešil še množico dogodkov in oseb, dosežkov in inovacij – ampak ravno to je Slovenija – en narod, ki ustvarja in se trudi biti najboljši, kljub težki zgodovini, kljub revolucionarnim in totalitarnim posledicam. Te bodo izzvenele, tisočletni ponos pa bo ostal.

Si torej res še vedno želimo tistih nekaj sobic in skopo razstavo nekaj eksponatov? Si res želimo, da nam muzej tisočletnih sanj gradi nekdo, ki v te sanje ni ali ne verjame? Mislim, da ne. Bi pa z veseljem prispeval nekaj svojih zasluženih evrov za izgradnjo muzeja, kamor bi s ponosom na svoj narod in domovino peljal svoje otroke ter prijatelje iz tujine, ter jim razkazal, kaj vse zmore tale naš narod.

Če smo počakali 30 let na 1000 let podlage, bomo pa še malo.