Republika Slovenija je s svojimi sateliti v tem tednu dokazala, da ne spoštuje mednarodnih standardov korporacijskega upravljanja, dobre prakse, etike, ter da se zapira pred znanjem iz tujine. Deluje »tovarišijsko«, pa čeprav največji tuji in domači strokovnjaki opozarjajo, da je takšna poslovna praksa na dolgi rok škodljiva. Kot da je gospodarska kriza, ki je tudi v Sloveniji, predvsem v državnih podjetij, pokazala vso notranjo razkrojenost in ranljivost gospodarskih družb in vse to ni dovolj draga šola za vse nadalje podvige v smislu socialističnega gospodarstva. Ne! Slaba praksa v Sloveniji zopet negativno odmeva.
Dve novici sta kar nekako padli mimo javnosti. Poročanje medijev je bilo površinsko. Šlo je za skupščini delničarjev dveh, ne katerihkoli družb, ampak dveh največjih gospodarskih družb v Republiki Sloveniji in obe sta v pretežni državni lasti ali pod vplivom državnih satelitov. Pred nekaj leti sta bili to po rezultatu dve najboljši podjetji, danes pa rezultati niso tako bleščeči kot bi si marsikdo želel ali celo misli, da so.
To sta bili redni letni skupščini Nove Ljubljanske banke, d.d. in Zavarovalnice Triglav, d.d.. Na dnevnem redu obeh skupščin je bila poleg rednih »letnih« točk (sprejem Letnega poročila 2012, delitev dobička, razrešnica upravi in nadzornemu svetu, imenovanje revizorja) še točka odpoklica in/oz. imenovanja nadzornikov, ki morajo po zakonu bdeti nad delom uprave in delovati v korist družbe, ki jo nadzirajo.
Vsaj v primeru NLB je bilo imenovanje, bolje rečeno popolnitev nadzornega sveta, nujno in kaže na odgovorno ravnanje lastnika. V primeru NLB je to Republika Slovenija neposredno in posredno skoraj v celoti. Obstoječi nadzorni svet je bil sestavljen iz strani nadzornikov profesionalcev, ki so nujni za uspešno upravljanje banke v težavah, s kakršnimi se sooča banka. Mednarodne reference, visoki etični standardi in znanje za strokovne upravljavce državnega lastništva ni bilo dovolj. Prav vsi nadzorniki, razen ene nadzornice, so po volji politike na novo imenovani. Mariane Oakland, ena izmed prejšnih nadzornic, je bila do neevropske poteze države kot lastnika ogorčena in to upravičeno. Če je politika ob asistiranju vsakokratne dosedanje uprave znala banko pripeljati na rob, kako naj jo z istimi vzorci ravnanja potegnejo iz rdečih številk.
Ne pozabimo, da je bil na isti skupščini izglasovan sklep o polmilijardni dokapitalizaciji z davkoplačevalskim denarjem. Slednje je potrebno dvakrat podčrtati! To ni denar SOD-a, KAD-a ali katerega paradržavnega organizma, ampak denar iz TRR Republike Slovenije, kamor se stekajo prihodki od davkov in taks. Osebno kot državljan nisem le solastnik banke, ampak me država postavlja v položaj, da sem skozi dokapitalizacijo celo njen podpornik, pa čeprav svojega denarja ne želim metati v NLB. Zakaj pa, če za to ni potrebe in tega ne želim. Kot državljan imam svojo vlogo zajamčeno do višine 100.000 Eur, kolikor nas velika večina niti nima na transakcijskem računu. Tudi argument, da banka podpira slovensko gospodarstvo, ne zdrži. Trdim celo, da NLB ne podpira gospodarstva nič bolj kot slovenske banke v tuji lasti z bistveno razliko, da slednje striktno spoštujejo pravila bonitetne presoje, kakovosti projektov, realnosti donosov in tveganja. S takim ravnanjem pridobimo vsi deležniki, saj odgovorno upravljanje banke zagotavlja večjo varnost varčevalcev, investitorjev, vlagateljev in lastnikov.
Drug pokazatelj kulture upravljanja državnih podjetij je primer skupščine Zavarovalnice Triglav. Na tej skupščini so mali delničarji predlagali spremembo nadzornega sveta pred potekom mandata. To je legitimna pravice lastnikov ob pogoju, da predlog podpre 75% prisotnih glasovalnih pravic. Ampak pri takem odločanju lastnikov ne gre samo za golo preštevanje glasov, ampak je to standard v razvitih državah, da se tako rigorozen ukrep izvrši, če lastniki presodijo, da so nadzorniki delovali malomarno, oz. če niso delovali v interesu družbe ali pa se lastništvo v pomembnem delu spremeni. Na skupščini Triglava pa je bila posebnost tudi to, da državni lastniki niso imeli glasovalnih pravic, ki so jim bile odvzete zaradi nespoštovanja zakonodaje s področja prevzemov, ki ščiti male delničarje.
Ne delajmo si utvar, da je državno politični aparat miroval kljub temu, da državni lastniki niso imeli pravice glasovati. Nasprotno, spustili so se v trgovino z zasebnimi lastniki, ki so očitno podlegli ali pritiskom države same ali pa kapitalskim interesom. V vsakem primeru je šlo za neetično ravnanje ene in druge strani. Brez enega očitka kateremukoli razrešenemu nadzorniku so le ti bili »izbrisani« pred potekom mandata, kar je slaba korporativna kultura. Tako ravnanje bi ob veliki toleranci bilo opravičljivo, če bi bili razrešeni nadzorniki popraj imenovani na enak način, kot je država preko pomagačev imenovala nove nadzornike na torkovi skupščini. To ni res! Nadzorniki so bili v februaju 2013 imenovani po preteku mandata prejšnjih članov nadzornega sveta. V svojem mandatu od frebruarja dalje so nadzorniki delovali v korist družbe in največjega delničarja, ki pri odločanju na skupščini, zaradi odvzema glasovalnih pravic, ne bi imel možnosti glasovati, na način, da so iz osnutka dnevnega reda za zasedanje skupščine umaknili glasovanje o odobrenem kapitalu, ki upravi in nadzornemu svetu omogoča netransparentno prodajo družbe mimo lastnikov. Nadzorniki so začeli opozarjati na uspešnost temeljnega posla zavarovalnice in na opozorila revizorjev glede obvladovanja tveganj, prevare v družbi, večjo pozornost so namenjali poslovanju doma, idr. S svojim ravnanjem so pokazali neodvisnost od politike in odvisnost od pravičnega ravnanja in poštenega dela. Očitno je bilo to za interese, ki so odločali na torkovi skupščini preveč moteče.
Navedena slaba korporacijska kultura nas umešča na rep razvitih držav z razvitim korporacijskim upravljanjem. Še posebej vpliven pa je dolgoročni efekt, ki bo tujim vlagateljem pokazal, ali je v Sloveniji mogoče pošteno voditi gospodarsko dejavnost. Če se praksa slovenskih lastnikov ne bo spremenila, bodo tuji investitorji, na katerih kapital računamo, tako ravnanje ovrednotili kot diskont na nabavno ceno podjetij, ali pa še bolj verjetno, obšli Slovenijo.
Pripis uredništva: Doc. Dr. Žiga Andoljšek je prodekan na Fakulteti za poslovne vede in vodja Inštituta FPV
Foto: Razkrito.net
