Zadnjih dvajset let se vedno znova srečujemo z vprašanjem o pomenu in smislu slovenske države. Živimo v razmerah, ko pisana paleta posameznikov kar tekmuje, kdo bo napovedal temnejšo gospodarsko in socialno prihodnost. Slovenci kot številni drugi narodi smo v zgodovini preživeli že toliko hudega, da nas to strašenje ne sme zmesti. Ob tem ne želim podcenjevati realnosti, še manj ekonomije, resnično sočustvujem s tistimi našimi sodržavljani, ki težko živijo, ki se bojijo jutrišnjega dne.
Žal, vse prevečkrat (trenutne) težave naše domovine omejimo na ekonomsko področje, medtem ko počela vsega hudega – poraznega stanja naše demografije – skoraj nihče ne omenja preveč glasno.
Pravijo, da upanje na izboljšanje, tako kot v bolezni, umre zadnje. Menim, da je pesimizem najhujši sovražnik vsakega posameznika in tudi naroda.
Naj nekoliko parafraziram italijanskega zgodovinarja Arnalda Momigliana (1908–1987), ki je že pred desetletji zapisal, da je precej nepričakovana sprememba položaja krščanstva v 4. stoletju med drugimi izzivi pred kristjane postavila nalogo, predstaviti se širši javnosti!
Ali nismo v podobnem položaju tudi Slovenci danes. Kdo pa, razen nekaj nerazumljenih vizionarjev in seveda ameriške CIA bi pred tridesetimi leti stavil na majhno podalpsko deželico znotraj večnarodne in takrat v svetu prepoznavne “neuvrščene” Jugoslavije?!
Ob tem se je treba še posebno spomniti deleža tistih prednikov, ki imajo velike zasluge za širjenje slovenske zavesti v najtežji, to je prvi fazi te politične misli sredi 19. stoletja. Slovenci nismo začeli praktičnega slovenstva s politiko, ampak s knjigo v slovenskem jeziku, ki ostaja temelj naše kulture.
V tistem času smo bili Slovenci glede narodne zavesti in samostojnosti na približno istem kot Bretonci, Baski, Katalonci, da ne naštevam naprej. Sledi zgolj retorično vprašanje: Kje smo danes mi in kje so oni!
Danes bi mnogi radi zožili vseslovensko dejavnost v preteklosti in na žalost tudi sedanjosti golj na ozemlje današnje slovenske države, prevečkrat pravzaprav le na Kranjsko in ljubljansko območje. Kot da se slovenska država proti zahodu neha že na vrhniškem klancu, proti vzhodu pa na Trojanah. Mnoge velikane narodne zavesti, ki so delovali na narodnem obrobju, so izrinili iz narodove zavesti. Celo stroka, če hočete zgodovina, pri tem ni nobena izjema. Zame bo Slovenija prava, ne samo pravna država takrat, ko bo hvaležna svojim prednikom. Torej, ko bo v vsakem slovenskem mestu cesta ali ulica imenovana po (če hočete) Matiji Majarju Ziljskem, Urbanu Jarniku, Antonu Mahniču, Ivanu Trinku Zamejskem in drugih pozabljenih velikanih naše preteklosti. Aja, da mi ne bodo dame očitale mačizma, tudi na zaslužne Slovenke je vse preveč pozabe. Kdo pa danes v slovenskih šolah sploh omenja Marico Bartol Nadlišek (1867–1940), utemeljiteljico slovenskega ženskega časnikarstva?! Uf, saj res, pa še to smolo je imela, da je delovala v Trstu.
Ob vsem povedanem igra pomembno vlogo tudi slovensko šolstvo. To potrjuje na videz suhoparen podatek, da slovenski šolar pri pouku zgodovine sliši skorajda pol manj t.i. narodne zgodovine, kot je to povprečje pri drugih vrstnikih v EU. Potem se ne smemo čuditi zatečenemu stanju.
Naša slovenska država, naše slovenstvo je odvisno predvsem od nas, od naše vztrajnosti, od našega ponosa. Poglejmo na primer zahodno od nas, v Italijo:
V obdobju italijanskega narodnega boja za lastno državo (Risorgimento), v t.i. prvih dveh vojnah za italijansko neodvisnost v letih 1848–1861 je umrlo »samo« okrog 7000 Italijanov. Če nekako primerjamo te številke in upoštevamo velikost obeh držav, potem smo z Italijani nekje blizu, ko gre za primerjavo s slovensko osamosvojitveno vojno.
Seveda nikomur v Italiji niti na kraj pameti ne pade, da bi zaradi dokaj majhnega števila žrtev zmanjševal pomen vojn za italijansko neodvisnost, kot se to žal prevečkrat počne pri nas zaradi »samo« desetdnevne osamosvojitvene vojne leta 1991 in dokaj majhnega števila žrtev v njej. No ja, morda tudi zato nekateri vztrajno širijo tezo, da brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije…
Italijanske vojne za neodvisnost, ki so se po mnenju številnih zgodovinarjev končale šele s koncem prve svetovne vojne, so v Italiji prerasle v mit. Slednji velikokrat nima prav veliko skupnega z realnostjo, je pa pomemben za utrjevanje narodne zavesti in narodovo samospoštovanje. Podobno kot nima nič skupnega mit o Italijanih kot dedičih, če hočete nosilcih tisočletne rimske civilizacije.
Tukaj si Slovenci zabijamo avtogole. Pri nas je pojem zgodnjesrednjeveške Karantanije prerasel v mit o prvi slovenski državi. In ta mit sami vneto razgrajujemo, pravzaprav uničujemo…
Foto: Rok Ravnikar
