Nositi na majici totalitarne simbole kakršne koli vrste, naj bo to rdeča zvezda ali nacistični križ, je načeloma enaka žalitev poštenih in dobromislečih. Je enakovredna diverzantska akcija proti redu, miru in demokraciji. A v praksi enakovrednosti kljub temu, da sta totalitarizma dvojajčna dvojčka, ni. Ali uganete, katere simbole je bolj ostudno nositi?
Zgodovina
Zgodovinsko gledano je, hvala Bogu, nacizem nekaj preteklega, kar je svoj peklenski raj začelo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, potem pa bilo sredi naslednjega desetletja poraženo in domala iztrebljeno. S komunizmom ni tako. Ta, če ga vzamemo od pojava boljševizma naprej, bo beležil skoraj sto let, odkar pustoši po planetu. Temu primerne se bodo izkazale tudi razlike v grozljivih seznamih smrtnih žrtev in teptanju človekovega dostojanstva. Že na polovici prejšnjega stoletja so se nasilne žrtve dveh stotin milijonov prevesile v zločesto korist komunizma. Danes žrtev, živih in mrtvih na Kitajskem, v Severni Koreji itd. ne šteje nihče. Skratka, če je nacionalni socializem zvečine že desetletja pokopan, boljševiški še vedno rovari. O posledicah slednjega za zadaj ne moremo govoriti niti v grobem, ker si nihče ne more predstavljati njihovega obsega in daljnosežnosti. Vsekakor bo tukaj razlika z nacionalsocializmom najbolj drastična.
Etika
Etično gledano je bil nacizem ne samo poražen, pač pa tudi ocenjen in obsojen kot zlo, kot totalitaristična ideologija. Tudi narod, ki ga ima kot pojav na vesti, ga obžaluje, se ga sramuje in skrbno pazi na izkoreninjanje recidivov. Ravno letos je v nemškem časopisju mogoče brati o (za naše postsocialistične razmere naravnost skrupuloznih) sodnih pregonih neonacističnih pojavov. Komunizem za razliko od nacizma nedvoumne in odločne obsodbe ni dočakal; niti na svetovni ravni niti v državah, ki jih je masakriral. To dejstvo celoten tranzicijski svet lovi v začaran krog, saj zaradi salonskega marksizma/levičarstva nima prave podpore v Zahodu, nima vpogleda, s kom je imel desetletja opraviti, nima resnične zgodovine, nima etičnih smernic, za nameček pa je vpliv totalitarnih metamorfoz še vedno odločilen v državnih, paradržavnih, gospodarskih, izobraževalnih in medijskih ustanovah. Tranzicija seveda pomeni prav to, da polnokrvne demokracije še ni, oz. da še vedno delujejo lovke totalitarizma. Slovenija je drastičen primer za to dogajanje, če ga kdo hoče videti in za ta uvid vloži nekaj truda. Desetletna mitologija, ki se vleče v pototalitarizem in je odeta v demokratični videz, namreč ni lahko prebojna …
Značaj
Tudi psihološki pogled na reciklažo totalitarne simbolike je zanimiv. Človek, ki bi razkazovalno nosil nacistični križ, pritrjuje strašnemu, brezmejnemu zlu nekega časa. A to zlo je še vedno manjše od tistega, ki še deluje (!) in stoji za boljševiškimi simboli. Pa vendar: ste že videli koga, ki bi hodil s kljukastim križem po Ljubljani? Niste. Stalinizem z rdečo zvezdo ga ne moti, ob simbolu nacizma pa mu zmanjka poguma in silne upornosti proti liberalizmu, demokraciji, Katoliški cerkvi, tradiciji in sploh proti vsemu, kar varuje svet pred tem, da se raztrešči. Ne, ne nosi svastike. Ne upa si je nositi. Ni oportuno. Močne sile v ozadju, na katere je vede ali nevede priklopljen, (iz taktičnih razlogov) ne soglašajo. Hočejo rdeče zvezde. In jih dobijo. Pieteta do neslutenega trpljenja, ki zajema milijone ljudi, ne pride v poštev. Tudi tukaj torej, čisto na človeški ravni, trčimo na nizkoten gon, ki zmore samo mikro eksces v zavetju.
Druge slovenske reference
Vsekakor je te domnevno samonikle, domnevno pogumne, domnevno alternativne, domnevno disidentske človeške vrste v Sloveniji na pretek. Tako so bili novinarji ali etablirani kulturniki (in za njimi mnogi »občani«) na smrt klečeplazni do oblasti v totalitarnem času. Ko pa je nastopila svoboda, so napeli vse mišice in kazali zobe (= »samostojno mišljenje«) proti svobodni Sloveniji, proti demokraciji in še posebej proti redkim vladam, ki so vendarle imele nekaj premoči demokratičnih strank. Tudi pod trenutno vlado se do tragikomičnosti ponavljajo stvari po istem vzorcu. Prav te dni sem slišal o tem, kako nobenemu (!) učitelju gumijasta hrbtenica ni dala, da bi samo omenil misel o vnovičnem poskakovanju okrog parlamenta. Čeprav so bili zdaj dejansko povišani normativi, kot je predvideval prejšnji šolski minister Turk. Tišina ni samo v zbornicah, je tudi v medijih in povsod. Takih primerov je nešteto, vse do dviganja davkov in do dokapitalizacije posttotalitarnih omrežij. Da ne govorimo o junaštvu neke sodnice, ki v enačaj sprevrača severnokorejski totalitarizem in pravosodni poskus eliminacije že tako ali tako na sto tranzicijskih načinov zatirane demokratične opozicije pri nas.
»Svi ste vi junaci, ak’ se a izbaci« (modrost JNA)
Skratka, vse to pomeni junačiti s premočjo in ne videti, kam vsa stvar vodi. Pomeni nezmožnost videti vsaj do Avstrije in izračunati zaostanek, ki nam ga je socializem pridelal in nam ga še kar prideluje. Pomeni biti upornik s peterokrako, ko ti sodstvo in mediji pritrjujejo, demokracija pa ne grozi, da boš likvidiran ali da boš zgnil v samici. A če bi kazenski zakonik predvidel le deset evrov kazni, bi se brž porazgubili.
Mini ekskurz o junaštvu. Zoprno lajanje se v skladu z gverilsko taktiko skrije za prvo kočuro, ko mimo pridrvi bicikel. A ko se kolesar izgublja v daljavi, pridrejo vaška ščeneta možato spet na plan in pošiljajo za njim rafale laježa, polne samozavesti in besa …
Prvenstvo ostude gre torej vernikom boljševizma. Ne samo tistim pouličnim, ki nosijo rdeče zvezde na svojih junaških prsih. Pač pa še posebej tistim, ki bodo v prihodnjih dneh z boljševiško ikonografijo poskušali skruniti dan državnosti. Dan, ob katerem je prebujeni del državljanov pred dvema desetletjema upal, da bo svobodna Slovenija očiščena simbolov, za katerimi stoji največja surovost, ki jo je kdajkoli izumilo in izvajalo človeštvo.
Foto: yourfreedomandours
