Šport mu je bil položen v zibko. Rodil se je leta 1898 v Novem mestu in se že kot osnovnošolec pridružil športnemu društvu Sokol, in sicer pri rosnih 9 letih. Gimnazija je bila zanj pravo odkritje. Imela je veliko telovadnico in gimnastika je postala sila zanimiva reč. Športni učitelji so takoj prepoznali njegov talent in od tod je šlo samo navzgor.
Prvo svetovno vojno je srečno preživel na Dunaju in se tu vpisal na pravno fakulteto. Razpad Avstro-Ogrske je pomenil spremembo kraja študija. Najprej je bil to Zagreb in nato Ljubljana. Diplomiral je leta 1927 in postal sodnik, najprej v Novem mestu, potem pa še v Lenartu in Mariboru.
Vzporedno je tekla njegova športna kariera. Ta je bila preprosto blesteča. Nastopil je na 7 velikih tekmovanjih in sebi ter mladi državi z njih prinesel 20 kolajn. Samo na olimpijskih igrah jih je osvojil 6. Dve zlati v Parizu leta 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 in srebrno v Berlinu leta 1936. V času športne kariere je na plan prišla tudi njegova osebnost, ki se ji lahko le poklonimo.
Leta 1932 so bile olimpijske igre v Los Angelesu na drugem koncu sveta. Vse to v času najhujše gospodarske krize 20. stoletja. Obubožana Kraljevina Jugoslavija seveda ni imela sredstev, da tja pošlje tudi svojo športno ekipo. Vendar pa je bilo nekaj jasno: če bi Štukelj šel, bi bil njegov uspeh zagotovljen, saj je bil takrat na vrhu svoje športne poti. Torej: samo zanj bi se denar našel. Vendar je pokazal jasno načelnost: »Ne samo jaz, ampak cela ekipa.« Ker denarja ni bilo za vse, je raje ostal doma.
V času druge svetovne vojne je ostal lojalen legalni oblasti, ki je bila, čisto mimogrede, izgnana kraljeva vlada v Londonu. Ne pa morebiti rdeča iz gozdov ali pa črna iz Berlina. Ali pa bela domobrancev.
Rdeča oblast, ki je leta 1945 prevzela oblast, ni imela prav nobenega posluha do tovrstnih sodnikov, ki so vihali nos nad novim »kreativnim« pravosodnim sistemom, vzpostavljenim tega leta, in mislili s svojo glavo. »Kdor ni z nami, je proti nam.« Gladko so mu trajno prepovedali opravljati sodniški poklic in ga spremenili v malega nepomembnega birokrata, ki je vestno opravljal svoje nepomembno delo do upokojitve.
Spomin na enega največjih slovenskih športnikov bi utonil v pozabo, če ne bi začetek 90. let prinesel konec socializma. Prastari športnik, tudi na stara leta klen ko riba, je kar naenkrat postal naš živi nacionalni simbol. Povabljen je bil na olimpijske iger v Atlanti leta 1996 in postal dobesedno svetovna senzacija kot najstarejši olimpijec vseh časov.
Umrl je leta 1999 v starosti skoraj 101 leta. Bistre glave in čil do zadnjega dneva. Znalo bi biti, da mu je priznanje na stara leta prijalo. To je bil poklon njegovi blesteči športni karieri in načelnosti, ki se je je trdno držal celo življenje.
Poklon Legendi!
Kaj je tukaj čudnega.
Bil je domobranec
Mikec, ti si nevzgojen, zarukan, levičarski politikant. Sram naj te bo. Sicer pa povej, kakšen je pa tvoj prispevek k prepoznavnosti slovencev in slovenstva ? Ja, ga ni, ker najbrž sploh nisi slovenec.