Objavljamo nadaljevanje razmišljanja o monografiji Dina Mujadževića z naslovom BAKARIĆ: Politička biografija.
Povojni čas, čas obračunavanja in obnove
V zadnjih mesecih vojne je Bakarić deloval pri prevzemu oblasti in postal predsednik narodne vlade Hrvaške sredi maja 1945. Pri obračunu s poraženci vojne je Bakarić kakopak odigral pomembno vlogo. V medvojnem času se je sicer zavzemal za posamične kazni in ne za kolektivno kaznovanje, je pa večkrat zahteval smrtne kazni za tiste, ki so grešili zoper civilno prebivalstvo. Kljub kasnejšim trditvam, da za množična pobijanja ni vedel,to zagotovo ne drži. Obstajajo namreč dokumenti, v katerih je Bakarić znotraj vrha KPJ/KPH protestiral proti izvensodnim pobojem in se je celo zavzemal za njihovo preprečitev. Bil je namreč mnenja, da s tem delajo na tisoče novemu režime nasprotnih državljanov in da bodo zaradi tega imeli v prihodnje velike težave. Nekateri celo menijo, da je Bakarić z intervencijami zaslužen za kasnejšo amnestijo hrvaških domobranov, ki so bili starejši od 35 let. Mlajši od 35 let so morali prisilno delati, častniki in podčastniki pa so ostali v taboriščih. Večkrat je tudi protestiral zoper delovanje jugoslovanske vojske v Zagrebu in Udbe. Na prvih volitvah po vojni je sledil obračun s HSS, in sicer tako, da so propagirali partiji naklonjeno stranko HRSS, ki se je na koncu izpela kot nekakšna marioneta.
Bakarićev odnos do Katoliške cerkve se ni bistveno razlikoval od tistega od ostalih partijcev. Leta 1948, ko pride do spora s Kominformon, je Bakarić na V. kongresu KPJ še zadnjič obračunal z Hebrangom, znotraj KPH pa še z nekaterimi člani, ki so bili srbske narodnosti, kar so slednji izkoristili tako, da so širili »narodno mržnjo« po srbskih vaseh na Hrvaškem.
Po vojni se je začela obnova gospodarstva in države nasploh. Na območju Hrvaške je, po Bakarićevih podatkih, škoda znašala 117 milijard dinarjev. Požganih ali poškodovanih stavbnih in gospodarskih poslopij je bilo 260 000, v industriji in rudarstvu je bilo poškodovanih 1787 objektov. Uničenih je bilo 80 % železniških prog in še polovica vseh mostov. Kar se tiče politike do kmetov, je nasprotoval kolhozom in preganjanju »kulakov«, saj naj bi to bilo škodljivo za »radni elan«.
Vendar naj bi zaradi partijske discipline od takšnih stališč odstopil, saj niso bila v skladu s partijsko linijo. Z nastopom samoupravljanja, ki ga je Bakarić sprejel z odprtimi rokami, se je pridružil skupini intelektualcev, ki so delali za uresničitev te ideje. To so bili Edvard Kardelj, Veljko Vlahović, Milovan Đilas, Boris Kidrič in drugi. Poleg ubadanja z uresničitvijo samoupravljanja pri kmečkem prebivalstvu ga je želel uresničiti še pri decentralizaciji državne uprave, reformi jugoslovanskega pravosodja, v boju proti birokratizmu in pri gospodarstvu na splošno.
Obračun s centralisti in nacionalisti
Bitka proti centralistom je najbolj zaznamovala politično delovanje Vladimira Bakarića. Najprej je moral poklekniti in se prilagoditi močnejši struji, ki je porazila Milovana Đilasa, katerega tihi podpornik je bil sam. Samo nekaj dni pred usodnim plenumom, na katerem so obsodili Đilasove ideje, je Bakarić slednjega predlagal za predsednika skupščine, na plenumu pa je predsedoval komisiji, ki je odločala o Đilasovi usodi. V nadaljevanju se je Bakarić držal decentralizacijsko naravnane struje Edvarda Kardelja. Zmago si je ta zagotovila leta 1966, ko je padel Aleksandar Ranković na Brionskem plenumu. Od tedaj dalje so lahko pospešeno pripravljali reformne predloge. Vmes je prišel še leta 1965 v spor s Franjem Tuđmanom, ki je bil na čelu zgodovinskega inštituta v Zagrebu. Tuđman je pisal preveč v prid HSS in sporazuma Cvetković-Maček, kar je Bakarića grozno motilo. To je razvidno iz kopije teksta, ki ga je prebiral Bakarić. Med branjem »Tuđmanovega« teksta (Primjedbe na »Pregled istorije SKJ«), je ob robu zapisal sarkastične pripombe: »pravi se važan«, »smiješno«, »ha-ha«, »mulac«. Bakarića je v tem obdobju mučil tudi študentski časopis Praxis, ki so ga javno označili kot antikomunističen časopis. Leta 1967, ko je prišlo do Deklaracije o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika, pa je Bakarić zameril podpis pod deklaracijo Krleži, ki ga slednji ni hotel umakniti, zato je bil izključen iz CK-ja. Med leti 1967-1971 so pričeli z reformami, ki bi zagotovile »socialistično tržno gospodarstvo«, hkrati pa se je bila bitka med Zagrebom in Beogradom glede delitve sredstev iz proračuna (pomoč nerazvitim republikam). Bakariću se je namreč zdelo nesmiselno vlagati velike količine denarja v ogromne infrastrukturne projekte.
Leta 1969 je Bakarić odstopil s funkcije sekretarja Zveze komunistov Hrvaške, saj je bil imenovan za člana Izvršnega biroja predsedstva ZKJ. Delati bi moral na reformi federacije. Na njegov predlog je funkcijo sekretarja prevzela Savka Dabčević-Kučar. Novo hrvaško vodstvo je 1970 sprožilo javno kampanjo z veliko podporo hrvaškega prebivalstva za nacionalne pravice; na začetku so imeli tudi Bakarićevo podporo. Ko so zadeve naslednje leto odšle predaleč in ko je vrh partije s Titom na čelu pričel s kritiko, se je Bakarić modro priključil kritikom. Njegovi nasledniki so bili obtoženi popuščanja nacionalizmu, šovinizmu in razrednemu sovražniku, zaradi česar so po njihovem nastali študentski protesti, ki so jih v vrhu ZKJ označili za antipartijske. Kljub še vedno veliki javni podpori sta Mika Tripalo in Kučarjeva podala konec leta 1971 odstopni izjavi, na čelo KPH pa se je vrnil Bakarić.
Po požaru, ki je bil pogašen, se je Bakarić s Kardeljem posvetil samoupravnim reformam, katerih vrhunec predstavlja ustava iz 1974. Sledil je Bakarićev »izlet« na zunanjepolitični parket in nova kriza v gospodarstvu, ki ga je precej zaposlila. Po smrti Josipa Broza Tita 1980 je Bakarić de facto postal najmočnejši partijski funkcionar oziroma neformalno prvi človek v Jugoslaviji, saj je od »stare garde« bil še edini preživeli.
Bil je sicer v vseh najvišjih državnih organih, vendar se je zaradi bolezni, sestankov udeleževal bolj poredko. Za vedno je Vladimir Bakarić zaprl oči 16. januarja 1983.
Bakarić bi sam sebe aretiral
Za konec še del zaključne misli Dina Mudjaževića: »Čeprav Bakarić iz leta 1941 ne bi prepoznal Bakarića iz 1981 – mogoče bi prvi drugega aretiral kot trockista, drugi pa prvega kot IB-jevca – so prepoznavni isti ideološki elementi skozi celotno Bakarićevo kariero. Čeprav so ga nekateri njegovi sodobniki v Jugoslaviji in v tujini po pravici imeli za »liberalni« obraz jugoslovanskega režima v 50-ih in 60-ih, nam Bakarićevo obnašanje med preganjanjem Milovana Đilasa in njegovih somišljenikov ter ob dušenju ‘hrvaške spomladi’ pokaže, da je kljub nekaterim meščanskim in liberalnim lastnostim, ki jih lahko pripišemo družinski vzgoji in izobraževanju, vedno ostal zvest svojim boljševiškim koreninam iz mladosti. Kadar je Bakarić na neki način sam sebi dovolil nekakšna svobodna in drugačna razmišljanja, se je na koncu vedno vrnil in bil sprejet nazaj na partijski vrh. Vsa Bakarićeva kolovratenja ( med omenjenimi se spomnimo še ‘avantgardizma’ iz sredine 1930-ih, ‘afere Kopinič’ in delovanja v GŠH 1943) so mu bila oproščena, ker sta Josip Broz Tito in partijski vrh v njem prepoznal zanesljivo osebo, ki je bila toliko bolj zaželena, ker je posedovala široke politične sposobnosti in izkušnje, izobrazbo ter meščansko delovno etiko. Iz Titovega zornega kota je bil Bakarić njegov nezamenljivi ‘pooblaščenec za Hrvaško’ in je tvoril Titovo izvirno politično bazo.«
