Rezultat drugega kroga italijanskih lokalnih volitev, ki se je v ponedeljek popoldne zasvetil na semaforju, je bil šokanten. Leva sredina je v šestnajstih glavnih mest provinc svoje koalicijske partnerje po sili z desne potolkla z neverjetnim izidom šestnajst proti nič. Takšnega poraza Berlusconijevi na volitvah v Italiji vse od Vitezovega vstopa na politični parket še niso doživeli. Blizu so mu bili malo samo jeseni 1997, ko so na lokalnih volitvah prav tako hudo pogoreli. Pri tem zamenjava nekdanjega kmetijskega ministra in dosedanjega župana prestolnice Giovannija Alemanna z levosredinskim kirurgom Ignaziem Marinom sploh ne boli najbolj. Rim je res največje italijansko mesto, toda vseskozi se ga je držala fama vsaj blago na levo škileče občine.
Večina hiš v Sloveniji se je gradila od leta 1970 do 1990 in je sedaj stara toliko, da je potrebna prenove. Mogoče se zgodi tudi generacijska menjava in je to priložnost za popolno prenovo. Streha, … Beri dalje
Gledam posnetek poslanskega kviza o tem, kaj je trojka, in se ne morem načuditi, kakšne malomarneže smo izvolili. Ob tem seveda upoštevam, da je bil kviz pripravljen v okviru Studia City (za katerega vemo, kaj lahko od njega pričakujemo), da so bila vprašanja verjetno postavljena tako, da bi vprašane zmedla, da je kviz imel namen diskvalificirati (zlasti desne) politike in potrditi javno mnenje, da gre za same lenuhe. Poskušam se tudi prepričati, da so v prispevku pokazali le tiste, ki so izpadli najbolj bedasto, mnoge pravilne odgovore pa so prikrili. Tako so uspeli razširiti glasove, da demokracija očitno ni dober družbeni sistem in da mora ljudstvo vzeti oblast v svoje roke.
V demokratičnih državah je tako, da sojenje ne bi smelo biti odvisno od takšnih ali drugačnih političnih interesov, če je bilo že v totalitarnih sistemih pravosodje instrument za zatiranje sovražnikov. Včasih so se v zatiranju angažirali predvsem »nižji« sodelavci, ki so do oblastnikov nastopali skrajno servilno, do »sovražnikov« pa diktatorsko in zatiralsko. Boris Kidrič je takšne osebke posrečeno imenoval »biciklisti«. To so bili tisti, ki so upogibali hrbet in pritiskali navzdol. Če je bil politični »biciklizem« dosedaj v domeni pouličnih agitatorjev, pa je takšno vlogo v zadevi Patria odigralo kar samo sodišče, ki je pritrdilo tožilcu Andreju Ferlincu (in pred njim Branki Zobec Hrastar).
ZUJF sprejet konec maja leta 2012 je namreč povsem jasen: »Ne glede na 58. člen ZSDP znaša od uveljavitve tega zakona starševski dodatek 55 % neto minimalne plače.« Starševski dodatek za brezposelne mame bi torej moral znašati 329 EUR (in ne 252,04 EUR), saj ZUJF višino starševskega dodatka določa ne glede na ZSDP. Ministrico Anjo Kopač Mrak prosim, da začne izplačevati celoten starševski dodatek določen z ZUJF. Tistim, ki jim ni bil cel izplačan, naj se celoten izplača za nazaj. Glede na to, da ministrica ni naročila takega izračuna, saj so ga birokrati na ministrstvu naredili že pred njenim prihodom, lepo prosim, da tega ne razumete kot kritiko ministrice. Kritika se bo začela, če sedaj, ko je obveščena, tega ne bo popravila.
Ko se v Sloveniji prepiramo o izvoru in zaslugah za nastanek slovenske države in slovenske državnosti lahko na grobo izluščimo dve konkurenčni si interpretaciji. Po eni se je zasnova slovenske državnosti konkretizirala predvsem v uporu proti okupatorju (in posledično v državljanski vojni) med drugo svetovno vojno, po drugi interpretaciji pa šele z osamosvojitveno vojno, ki je ravno pretrgala popkovino z režimom, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Kot ponavadi, se Slovenci tudi pri tem vprašanju delimo nekje na pol. Sam menim, da obe interpretaciji delno držita in si nista nujno v nasprotju.
Prvostopenjska obsodba Janše, Krkoviča in Črnkoviča je morda dobra vsaj za nekaj. Upajmo namreč, da je po tem dogodku, ki jasno kaže na navideznost naše pravne države in na njeno dejansko rdečo substanco, končno usahnila ideja o spravi. Morda smo sedaj na desnici končno sprevideli, da je utopično upati na nekakšno spontano spreobrnjenje partijske strukture k demokratičnim maniram, saj, kot kažejo zadnji dogodki, te strukture takoj ko lahko, posežejo znova po revolucionarnih sredstvih. Končno smo morda sprevideli, da zahteva po razgradnji totalitarne dediščine, ki jo jasno izraža izjava (št. 1096) parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996, le ni od muh.
Ta ugotovitev velja tudi za kristjane v Sloveniji. To pa toliko bolj, ker živimo v družbi, ki je v globoki verski, moralni, gospodarski, politični in finančni krizi. Kristjan je po svoji teološki naravi vedno v krizi, ker trajno stoji pred temeljnim izzivom, kako svojo odrešenost živi na osebni in družbeni ravni, ker je član Cerkve, ki je vesoljni zakrament odrešenja. Zrel kristjan se namreč vedno zaveda dejanskega stanja v katerem živi in poslanstva, ki ga nosi v sebi kot poslušalec Božje besede, ki oblikuje njegovo vest in navdihuje njegovo delovanje v moči milosti, ki jo je prejel.
Slovenska starejša zgodovina je v javnosti pogosto zapostavljena, saj prevladuje zasidran predsodek o dolgočasnem, zategnjenem, zaostalem in pregovorno mračnem srednjem veku. Odprt vpogled v starejša poglavja narodne zgodovine pa nam ponuja precej drugačno … Beri dalje
Ko zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma. Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 … Beri dalje
Svoj delež, da je Slovenija po letih govoričenja o domnevno grozeči orbanizaciji naredila pomemben korak k ukrajinizaciji, nosi navsezadnje “Evropa”, v katero bodo v prihodnjih mesecih Janševi podporniki stavili toliko upov. Brez težav je namreč odkupila vse srednje- in vzhodnoevropske zgodbe, zlasti pa slovensko in ukrajinsko, o dveh približno enako pokvarjenih elitah, v katerih je približno enako število tatov in skorumpirancev. Pri tem je prezrla nemara neznatne, a ključne podrobnosti. Prezrli so jih celo lucidni domači opazovalci. Zlasti je vzvišeni duh vseenizma razširjen med številnimi slovenskimi katoličani. Morda namenoma je “Evropa” vedno znova spregledovala večdesetletno izločenost enih in monopolni položaj drugih. Ni se ji zdelo vredno vprašati niti o tem, kako je z demokratičnim potencialom, ko z enih in drugih postrgaš balast. In simbolni zasuk zgodovinskega kolesa nazaj je postal mogoč. V Ukrajini in v Sloveniji.
Janez Janša je obsojen. Še zdaleč ne dokončno, pa vendarle. Prva sodba je padla. Skoraj tristotisoč ljudi, ki so ga na zadnjih volitvah volili in še mnogi drugi, ki ga podpirajo, so danes v šoku. … Beri dalje
V zadevi Patria poznamo samo krivdorek – torej odločitev sodnice o krivdi. Ostalo so lahko le vtisi in sklepanja na podlagi javno dostopnih informacij. Ne glede na to se že zdaj kaže, da je sodba v zadevi Patria protiustavna in nepravilna. Znano je, da sodišče razpolaga in še prej tožilstvo z obsežno spisovno dokumentacijo, iz katere pa zoper Janšo ni bilo mogoče zapisati kot obtožbeni očitek nič konkretnega, ampak samo nekaj nedoločenih trditev. Ta okoliščina pri vsakem zmernem in nepristranskem pravnem strokovnjaku vzbuja vtis, da je to očitno nenavadno in da je „nekaj narobe“. Namreč – na eni strani obsežnost materiala, na drugi strani pa nobenega konkretnega očitka, ki bi označil določeni historični dogodek kot kaznivo dejanje.
V današnjih hitrih časih se je vsaj meni prijetno ustaviti v kakem muzeju in se potopiti v svet preteklih obdobij, v katerem so posamezne mojstrovine nastale. Te dni me je pot zanesla v Madrid in tam me koraki vedno prinesejo v Prado – muzej, da ne bo kdo kljub sicer drugačnemu sklonu pomislil na oblačila –. V tej častitljivi stavbi ob zelenem parku pa ne morem mimo Boscha in Goye. Ko sem spet opazoval Boschev triptih »Vrt zemeljskih naslad« še bolj pa pri Goyevi sliki »Veliki kozel«, sem se mahoma zavedal, da pravzaprav tokrat nisem v kaki daljni preteklosti ampak kar v sedanjosti, da pravzaprav nisem v daljnem Madridu, ampak kar v Sloveniji sredi kake sodne farse, ki jih tudi ne manjka. Zlasti Goyeva slika je temna, ne samo po barvni paleti, ampak tudi po sporočilu.
Z Igorjem nimava prav veliko skupnega. Kako daleč vsaksebi sta najina svetova, najbolje ponazarja dejstvo, da sva v srednji šoli tri leta gulila šolske klopi v sosednjih razredih, pa sploh nisva vedela eden za drugega. Zanj sem slišal samo enkrat ob koncu tretjega letnika, ko je dobil priložnost, da četrti letnik obiskuje v ZDA in mi tako izpred nosa odnesel tako želeno priložnost.
Ponovno so se najine poti križale šele poltretje desetletje kasneje na Siolovem Blogosu. Tudi tam je bilo hitro jasno, da sta najina svetova povsem različna. Najini zasebni življenji si nista v ničemer podobni, prav tako različni sta najini poklicni poti. Še najbolj vsaksebi sta najini svetovnonazorski in politični opredelitvi.
Če so že po prvem krogu hrvaških lokalnih volitev nekateri govorili, da se lahko z malo domišljije imajo za zmagovalce skoraj vsi, je to po drugem polčasu še bolj res. Vsaj obe največji stranki sta zabeležili vsaka nekaj sladkih zmag in vsaj toliko grenkih neuspehov. Tako so socialdemokrati, stranka po prvem krogu precej obstreljevanega hrvaškega premierja Zorana Milanovića, gotovo najbolj ponosni na osvojitev drugega največjega hrvaškega mesta Splita. Z minimalno razliko jim ga je zagotovil Ivo Baldasar, ki je obenem prekinil vse od leta 2005 trajajočo dominacijo desnice, najprej v hadezejevski in nato v populistični podobi Željka Keruma.
Med visokimi kočevskimi drevesi, tam, kjer med ostanki pragozda kraljujejo številne divje živali na čelu z medvedom, volkom in risom, se je v letih druge svetovne vojne, usodno pisala zgodovina slovenskega naroda. Od okoli leta 1350 so na tem prostoru živeli Kočevarji, nemški kmetje s svojim dialektom, ki so jih tja naselili Ortenburžani. Ko so se ti leta 1941 večinoma izselili, je na tem prostoru zavladala tišina. Skoraj petsto kvadratnih kilometrov velika kraška planota med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino, je od takrat večinoma nenaseljena. V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet.
Vsake toliko se mi na desni strani v Facebooku pojavi reklama za “radar detektor”. Kakorkoli mirno ignoriram druge reklame, si pri tej redno vzamem čas, da jo “ugasnem” in obkljukam, da nasprotuje mojim prepričanjem. Vedno znova se sprašujem, kako je lahko prodaja takšnih naprav sploh zakonita. V čigavem interesu je pravzaprav, da imamo prometne radarje in v čigavem, da jih zaznamo, še preden zaradi njih plačamo zasoljeno kazen. Drugače povedano, na kateri strani smo? Radar detektor je naprava, ki zazna takšen ali drugačen žarek naprave za merjenje hitrosti, ….
Kaj fiskalno pravilo sploh pomeni? Kakšne posledice bo imelo za nas, prebivalce? Kako bi lahko to vplivalo na naše premoženje? Zdi se, da na ta vprašanja ni odgovorov. Nekateri menda ne znajo brati, drugi ne … Beri dalje
Če bi bil Janez Janša obsojen, kot zahteva tožilstvo, bi to pomenilo, da je vsak od nas lahko v vsakem trenutku obsojen česarkoli. Z Janšo se pogosto strinjam, včasih se pri pomembnih stvareh tudi razlikujeva. Nazadnje glede referendumskih sprememb. Te po mojem trdnem prepričanju nerazumno jemljejo moč ljudstvu kot zdravemu delu slovenske družbe in jo povečujejo bolj ali manj pokvarjenim oblastnim strukturam, predvsem pa gospodarsko-pravosodnim-političnim mafijam, ki so izropale državo.