Ko zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma.
Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 Kr 23,1-20). Reforma se je dogajala med leti 621 in 609 pred Kristusom; zaključila se je dvaindvajset let pred usodnim vdorom Babiloncev in nastopom babilonskega izgnanstva.
Judovski kralj Jošija je „cerkveno“ reformo zastavil širokopotezno, pogumno in z veliko osebne angažiranosti. Jedro reforme je bilo izrazito versko – obnovitev zaveze z enim in edinim Bogom: „…da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo“ (2 Kr 23,3). Reforma je imela svoj „razdiralni“ in svoj „vzpostavitveni“ del. Razdreti je bilo potrebno mnoge templje, ki so bili posejani po deželi. To so bili templji, v katerih se je malikovalo poganska božanstva ali pa mešalo češčenje Jahveja s pogansko religioznostjo. Vzpostaviti oz. poudariti je bilo potrebno osrednje češčenje v jeruzalemskem templju. S centralizacijo kulta bi se dosegel nadzor nad pravovernostjo, posledično pa bi se ojačala tudi nacionalna in politična enotnost. Od tod zapoved, da mora vsak vernik trikrat na leto romati v Jeruzalem.
Kje se je zalomilo? Pri „župnikih“ iz province. Jošija je del teh duhovnikov pregnal, del pa preselil v Jeruzalem. V obeh primerih so ostali brez dela (v Jeruzalemu je namreč bilo že od prej dovolj duhovnikov). Duhovniki so tako bili skupaj s svojimi družinami prestavljeni iz ekonomsko dobrostoječega sloja med siromake. Že skoraj sto pred temi dogodki je nek drug reformator, kralj Ezekija, uvidel, da je duhovnikom treba dati delež, „da bi se mogli trdno držati Gospodove postave“ (prim. 2 Kro 31,1-10). Zdi se, da je Jošija vlogo duhovniške ekonomije podcenjeval. Razlogov za neuspeh reforme je bilo več, a po Mestersu je bil ta osrednji. Verska reforma, ki pahne na rob preživetja verske uslužbence in njihove družine, enostavno ne more uspeti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo spet „vse tako, kot je vedno bilo“. Ta trenutek nastopi po Jošijevi zgodnji smrti. Prvine Jošijeve reforme se uveljavijo šele sto let kasneje po vrnitvi iz babilonskega suženjstva.
Slovenska duhovniška ekonomija med tabujem in pravljico
Uradni strateški dokumenti slovenske Cerkve izrecno ne razčlenjujejo vprašanja duhovniške ekonomije. Plenarni zbor (PZ, sinoda) namiguje na obstoj revščine in socialnih razlik med duhovniki ter poziva k solidarnosti (PZ 55 in 402). V poglavju o gmotnih temeljih za delovanje Cerkve (PZ 471-408) duhovniki sploh niso omenjeni. Podobno je pri zadnjem strateškem dokumentu Pridite in poglejte (PIP). Duhovniki so pohvaljeni za svojo skromnost in požrtvovalnost (PIP 28), izraža se skrb zaradi socialnih razlik med duhovniki in zaradi premajhne medduhovniške solidarnosti (PIP 35 in 91), opozarja se na pretirano osredotočenost duhovnikov na materialna sredstva za obnove zgradb (PIP 39). In to je vse. Nikjer ne najdemo opisa realne duhovniške ekonomije oz. pastoralnih tveganj, omejitev in priložnosti, ki jih ta ekonomija vsebuje.
To seveda ne pomeni, da se te teme v naši Cerkvi ne lotevamo. Je redno debatirana, vendar v manj vidnih gremijih: škofov zbor svetovalcev, duhovniški svet, posebne komisije,… Že iz tega je moč sklepati, da duhovniško ekonomijo razumemo kot delikatno in precej interno cerkveno zadevo, ki ni za v javnost. Drugače je potem v javnosti. Mit o bogati Cerkvi in župnikih polnih denarja je obče sprejet in če med sto duhovniki mediji „ujamejo“ enega z mercedesom, je mit še enkrat „neizpodbitno“ potrjen. Ko se škofija Koper zaradi vse večje ekonomske stiske škofijskega sistema odloči pozvati vernike, naj prispevajo več, kakšen medij skoči skorajda histerično v zrak, češ „ali še nimajo dovolj“.
Zakaj je duhovniška ekonomija znotraj cerkvenih krogov tiha tema, skoraj tabu, zunaj njih pa za šanki skrbno tehtana, pri kafetkanju gospodinj strastno klepetana ter sploh tema, ki tudi pri novinarjih žgečka domišljijo do mej pravljičarstva? Zato ker ni pregledna. Ljudje ne vedo, „koliko in kako župnik zasluži“. Niti mnogi farani, ki so vsako nedeljo pri maši, ne vedo razločevati med župnijsko in duhovniško ekonomijo; med darovanim evrom, ki gre za župnika, in onim, ki ostane v skupni lasti faranov. Seveda, duhovniška ekonomija je za razliko župnijske osebna in zasebna. Duhovnik ni dolžan kazati notranjosti svoje denarnice vsakemu faranu, ki so to poželi. Ta zasebnost pa ne bi smela biti ovira, da ljudje ne bi poznali, kako sistem duhovniške ekonomije deluje in približno kakšno je stanje pri domačem duhovniku. Tako PZ (člena 55 in 473) kot PIP (člen 39) poudarjata vrlino preglednosti in njene pozitivne pastoralne učinke.
Duhovnika kot mašnika radi „plačamo“, kot oznanjevalca pa že manj ali nič
Iz uvodne Jošijeve zgodbe prihaja opozorilo: Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe! Mislim, da se tega priporočila zavedno ali nezavedno v naši Cerkvi precej držimo. Bo tu tičal eden izmed razlogov, zakaj se tako počasi lotevamo pastoralne prenove? V slovenski Cerkvi se namreč že od sredine 90-ih odločamo za novo evangelizacijo, za nove metode, za drugačen model župnije itd., na koncu pa po pastoralnih službah vedno znova ugotavljamo, kako „se pri župnikih praktično nič ne premakne“. A bolj prav bi bilo reči, da si tudi pastoralni štabi ne upajo odpreti nekaterih rahlo tabuiziranih tem.
Dva primera: mladinska pastorala in majhne skupine. Delo z mladimi je po metodi in nujnosti tipično novoevangelizacijsko. Ampak duhovnik, ki se bo danes veliko posvečal mladini, bo v to dejavnost prej ali slej začel dajati svoje prihranke. Če bo zaradi mladih preveč odsoten iz župnije, pa lahko ogrozi svojo prihodkovno stran. Tudi delo v majhnih skupinah (molitvenih, zakonskih, pogovornih,…) je značilno za novo evangelizacijo. Vendar povprečen duhovnik od tega dela ne more živeti, četudi bi vsak večer vodil eno tako skupino. Najprej se bo moral izčrpati v tradicionalnih pastoralnih dejavnostih, ki so „plačane“ (maše za rajne, pogrebi in blagoslovi), da bo potem lahko mirno delal še novoevangelizacijske dejavnosti – če mu še bo ostalo kaj moči, seveda.
Ne razumimo napak! Slovenski duhovniki niso „nori na denar“ in niso proti novi evangelizaciji, le ekonomsko so bistveno in precej bolj kot duhovniki na Zahodu vezani na tradicionalni župnijski pastoralni model. To je model, ki pretežno „plačuje“ duhovnika kot mašnika, kot voditelja takšnih ali drugačnih, veselih in žalostnih obredov. Kot oznanjevalca (razen v primeru gostujočega pridigarja) pa ga „plačuje“ manj ali nič. Da oznanjevanje nima posebne „finančne teže“, vidimo tudi v primeru laičnih katehistov, katerim farani marsikje odrekajo pravico do nagrade iz župnijske blagajne.
Nova evangelizacija vnaša prvinski (katehumenski) vrstni red: najprej oznanilo, nato obredno slavje; najprej poslušanje Besede in spreobrnjenje, nato krst in evharistija. Temu vrstnemu redu se bo moral prilagoditi tudi prihodnji model duhovniške ekonomije. To je nenazadnje model prvih kristjanov, kar lahko razberemo tako iz zgodnjega Pavla (prim. Flp 4,15) kot iz kasneje napisanih evangelijev (prim. Mt 10,10). Prvi kristjani niso čakali, da je kak apostol najprej blagoslovil nove oljenke ali obnovljene stopnice v gornjo izbo, kjer so se zbirali, temveč so popotnemu oznanjevalcu „plačali“ za „uslugo“ evangelizacije. Če pa niso – nič zato! A tukaj se že začenja druga plat duhovniške ekonomije…
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter aktivno sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
