Kako naj živimo? V veri in potrpežljivosti čakajmo, da se naš Gospod vrne. V tem vmesnem času pričakovanja, za katerega ne vemo, kako dolgo bo trajal, pa bodimo luč, sol in kvas ter polni zaupanja v Gospodovo besedo, izrečeno za težke čase: »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22). Seveda pa to vztrajanje v potrpežljivosti ne pomeni vdanosti v usodo. Ni nam dovoljeno samopomilovanje, ampak z vsem žarom, prepričanjem in znanjem uresničujmo Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).
Judovski voditelji so bili prepričani, da so hkrati z Jezusovo usmrtitvijo opravili tudi z njegovimi somišljeniki, predvsem z apostoli. Zanašali so se na pretekle izkušnje. Kadar se je namreč pojavila kaka nova sekta ali skupina upornikov, je bilo dovolj, da so ujeli voditelja in ga usmrtili. Privrženci so se nato hitro razbežali, uporna ločina pa se ni več obnovila.
Ker se Jezusovi učenci po njegovi smrti niso razbežali, so jih judovski voditelji hoteli na vsak način ustaviti, a je posredoval Gamaliel
V Jezusovem primeru je bilo drugače. Število njegovih privržencev, ki so se zbirali okoli apostolov, je kljub njegovi usmrtitvi hitro naraščalo. Sv. Luka je v Apostolskih delih zapisal, da so se veliki duhovniki, polni nevoščljivosti, dvignili, apostole prijeli in jih vrgli v mesto ječo (prim. Apd 5,17). V nadaljevanju sv. Luka pripoveduje, da je bil v zboru farizejev, ki so razpravljali, kako naj apostole ustavijo, tudi Gamaliel, ki je med njimi užival velik ugled. Edino on je prepoznal bistveno razliko med ločinami in zaprtimi apostoli. Navzočim v zboru farizejev je Gamaliel svetoval: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj morate narediti s temi ljudmi. Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili. Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupali, so bili razkropljeni. In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« (Apd 5,35–39)
Gamaliel se je v svojem govoru skliceval na znamenitega judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija. Ta v eni od svojih zgodovinskih knjig pripoveduje, da je bil Tevdá voditelj neke judovske ločine. Svoje privržence je okoli leta 45 pr. Kr. pripeljal do Jordana, kjer jih je napadla rimska vojska in voditelja ubila. Juda iz Galileje pa je vodil upor proti Rimljanom leta 6 ali 7 po Kr.
Kako danes napolniti Ljubljano, Slovenijo, Evropo z evangelijem?
V današnjem prvem berilu iz Apostolskih del sv. Luka opisuje, da so veliki duhovniki apostolom, ki so jih ukazali prijeti in zapreti, očitali, da kljub prepovedi niso nehali oznanjati Kristusa, pač pa so z njegovim naukom napolnili ves Jeruzalem. Ta očitek farizejev, s katerim so hoteli zatreti delovanje apostolov, nas vznemirja. Sprašujemo se, kako jim je lahko uspelo po binkoštih pridobiti pozornost tolikšnih množic in jih v nekaj dneh krstiti več tisoč. Ali bi lahko tudi danes kdo z evangelijem napolnil Ljubljano, Evropo in preostali svet? Ali je mogoče v našem času kakor koli ponoviti binkoštno eksplozijo Duha izpred dva tisoč let? Kakšna naj bi bila takšna eksplozija? Kdo naj bi bil njen nosilec? Kje in kako naj bi začel? Kakšna bi bila pri tem vloga vsakogar izmed nas?
Ob teh vprašanjih se najprej samokritično obrnemo vase ter hitro in kar na počez ugotovimo, da smo nemara premalo goreči in daleč od žara, kakršnega so ljudje videli na obrazih apostolov. Samokritika je gotovo na mestu, a z njo ne smemo pretiravati. Tudi apostoli so bili samo ljudje: duhovno, moralno in intelektualno omejeni in nepopolni. Pavel ni nikoli nehal ponavljati, da je v njem skrivnostni trn, slabost, ki ga bije.
Apostoli so se usklajevali, med seboj sodelovali: kaj se lahko naučimo iz dogajanja v politiki?
Pogledi apostolov, kako naj z evangelijem nagovarjajo judovske rojake in kako pogane, so bili precej različni. Apostolska dela poročajo, da so potrebovali veliko mukotrpnega in napetega usklajevanja. Pavel in Barnaba, ki sta bila dolgo odlična sodelavca, sta se zaradi Marka, pisca drugega evangelija, sprla in razšla. Barnaba je po ločitvi odšel z Markom na Ciper, Pavel pa je na pot v Malo Azijo s seboj vzel Sila (prim. Apd 15). Mlada Cerkev je imela mnogo notranjih težav, o čemer priča Jakobovo pismo, ki je vsaj deloma nastalo že pred letom 50. V njem Jakob piše: »Od kod med vami boji in prepiri? Ne govorite drug proti drugemu! Zakaj se bahate v svoji prevzetnosti. Ne godrnjajte drug nad drugim« (prim. Jak 4 in 5)!
Podobno kritičen do sobratov je bil sv. Janez v knjigi Razodetja, kjer škofu v Efezu okoli leta 80 očita, da je opustil prvotno ljubezen, zato ga poziva, naj se spreobrne (prim. Raz 2).
Ne moremo torej mimo vprašanja, zakaj je oznanjevanje apostolov bolj odmevalo kot naše oznanjevanje danes. Tega fenomena nikakor ne moremo razložiti samo z moralo. Ne more se reči, da so bili apostoli bistveno bolj moralni, kot smo mi danes. Morala je povsem nemerljiva, a je vedno priročna za medsebojno obračunavanja tako v družini kot v družbi. Tudi na zadnjih državnozborskih volitvah niso odločali rezultati dela, ker jih množice niti niso sposobne realno oceniti, ampak je šlo za moralno obračunavanje. Zmagovita stran je sebe s pomočjo medijev in strankarsko podprto civilno družbo brez težav predstavila kot poosebljeno svobodo, demokracijo, poštenost, naprednost in zavzemanje za evropske vrednote, poražena stran pa je bila dve leti demonizirana z domnevno nezmožnostjo dobrega komuniciranja, pripisovali so jih avtoritarnost, nacionalistično desničarstvo in še mnogo drugega s svoje moralistične agende.
V času apostolov je bila religija veliko pomembnejši del vsakdanjega življenja, kot je zdaj
Naj se še enkrat vrnem k izhodiščnemu vprašanju, zakaj je apostolom uspelo Jeruzalem napolniti z Jezusovim naukom, nam pa to danes v Ljubljani ne uspe, in poudarim, da o tem ni odločala morala. Ne moremo torej kar na počez reči, da so bili prvi kristjani boljši, kot smo mi. Empirična razlaga, ki bi to pojasnila, ne obstaja. Pravemu odgovoru se lahko približamo samo tipaje in posredno.
Prvo, kar lahko ugotovimo, je, da je med tedanjim in našim časom bistvena razlika. V čem? V času apostolov je bila vera vse, danes ni skoraj nič. To, da je bila tedaj vera vse, ni veljalo samo za Jude, ampak je bilo podobno pri vseh narodih in v vseh kulturah. Prvi svetovalci kraljev so bili preroki in duhovniki, v Grčiji preročišča, in šele nato vojaški strategi. Prvi rimski cesar Oktavijan Avgust, sodobnik apostolov, je po prevzemu oblasti najprej začel versko reformo. Ker je bil Avgust dolga leta predvsem vojskovodja, bi pričakovali, da bo svojo oblast po končanih državljanskih vojnah utrdil na vojaški diktaturi. Vendar se je Avgust dobro zavedal, da imperiju ne bo mogel vladati samo s trdo roko, pač je bil globoko prepričan, da je vera v bogove prvi in najpomembnejši temelj urejene in uspešne države. Versko reformo je Avgust zaupal svoji ženi Liviji, ki je poživila rituale in verske praznike, obnavljala je templje in skrbela za njihovo urejenost; poskrbela je za duhovnike, da so v templjih spoštljivo obhajali obrede, omejila je vpliv tujih, zlasti orientalskih kultov, krepila je domača verska in domoljubna čustva, odpravljala je moralni razkroj, predvsem med rimsko aristokracijo.
Le Gospod lahko odpre svet evangeliju, mi pa bodimo, polni zaupanja v Gospodovo besedo, luč, kvas in sol v svetu
Popolnoma se je torej spremenila kulturna paradigma. Danes ves javni prostor, družbena omrežja, mediji in umetnost dihajo nevero. Nekoč je bil dvom o obstoju bogov nekaj nepredstavljivega, sedaj pa smo začudeni, če kdo javno izpove pripadnost veri in Cerkvi. Kristjani v teh časih ne moremo napolniti javnega prostora z evangelijem, ker je ta do zadnjega kotička zasičen s potrošniškimi vrednotami in z omalovaževanjem vsega krščanskega. Pravo vprašanje torej ni, kako javni prostor napolniti z evangelijem, da bi se kot v stoletjih od Konstantina do moderne dobe v umetnosti in kulturi zopet družila zemlja z nebesi in človek z Bogom, kot nam oznanja velikonočna vigilija. Nihče ne ve, ali se bo to še kdaj ponovilo, ali bosta evropska družba in kultura še kdaj krščanski, kajti: »Njegovi so časi in vekovi, On je začetek in konec,« smo slišali med velikonočno vigilijo. Gospod je edini, ki lahko kot pred dva tisoč leti ustvari novo polnost časov, ko bi se svet znova, podobno kot na binkošti, odprl evangeliju.
Kako naj potem živimo? V veri in potrpežljivosti čakajmo, da se naš Gospod vrne. V tem vmesnem času pričakovanja, za katerega ne vemo, kako dolgo bo trajal, pa bodimo luč, sol in kvas ter polni zaupanja v Gospodovo besedo, izrečeno za težke čase: »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22). Seveda pa to vztrajanje v potrpežljivosti ne pomeni vdanosti v usodo. Ni nam dovoljeno samopomilovanje, ampak z vsem žarom, prepričanjem in znanjem uresničujmo Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15).