Zadnja leta, ko načrtno spremljam družinsko politiko po svetu, v sebi doživljam prave boje. je bitka za družino že izgubljena ali pa sem se zgolj pustila ustrašiti (četudi prenekaterim) medijskim zgodbam, ki nazorno kažejo, da se v zahodnih državah in v nekaterih državah tretjega sveta odvija prava ideološka kolonizacija, na katero nas je že leta 2015 opozoril papež Frančišek: novo opredeljevanje družine, zakonske zveze in spola, brezbrižen ali negativen odnos do »nepopolnih otrok« in bolnih ostarelih, krhanje očetovske in materinske vloge v družini, kratenje starševskih pravic in svobode govora itd. Vsi ti fenomeni so vsekakor boleči in žalostni, saj v družbo prinašajo veliko zmede in trpljenja, toda sprašujem se, ali leti popolnoma izčrpajo realnost, ki jo danes živi družina? Hvala Bogu, še zdaleč ne.
Evangelizacijo družine še vedno skrivnostno vodi Sv. Duh
Obrnem se stran od svetovnih medijev in samo pogledam, kaj vse se je v zadnjih desetih ali dvajsetih letih razvilo pri nas: veliko zakonskih skupin, programov za starše, družine in mladostnike; delavnice, v katerih odraščajoči fantje in dekleta spoznavajo lepoto telesa, spolnosti in plodnosti; pomoč nosečnicam in materam v stiski; pastorala razporočenih, samskih in mladih v razločevanju, pastorala in pomoč zakoncem, ki ne morejo imeti otrok; družinski portali, revije, radijske oddaje; moška in ženska duhovnost, da samo naštejem nekaj od njih. Ob tem me navdaja veselje, saj je več kot očitno, da evangelizacijo družine še vedno skrivnostno vodi Sv. Duh, ki ne potrebuje velikih medijev, da bi se dokazoval, da deluje tudi v današnjih razmerah. In to tudi v državah, za katere se na zunaj zdi, da ne premorejo niti »pet pravičnih«.
Optimizem mi vlivajo tudi besede br. Enza Biemmija, ki nas je pred leti opogumil, da »četudi padajo velika drevesa, nov gozd na tiho rasen. Za »velika drevesa« bi v grobem lahko rekli, da predstavljajo tradicionalne družine z veliko otroki, starše z zanesljivim vzgojnim modelom, prenos vere in vrednot na mlajše generacije, in strinjali bi se, da ta padajo. Toda, zanima nas, kako je videti »nov gozd, ki po tiho rase?«
Kar živimo danes, ne pomeni »konca sveta«
Vsekakor v zgoraj naštetih programih, toda še bolj intenzivneje v družinah, ki se na pobudo drugih ali samoiniciativno odločijo, da bi rade živele pravo poklicanost k ljubezni in tako v svet prinašale »okus po Njem«. Prve bilke »novega gozda« lahko opazimo v globokem sočutju med družinskimi člani, v opogumljajočih besedah, ljubeznivih pogledih in nežnosti, v usmiljenju do šibkosti drugega, v odrekanju kritikam in nadzoru, tekmovalnosti in maščevanju, v podarjenem času, v sprejemanju Božje volje, ki presega naš »zakaj«, itd.
Slog delovanja Boga očitno ni spektakel, ki bi polnil naslovnice ali če se izrazim svetopisemsko: Bog ni »v velikem in silnem viharju, v potresu ali ognju«, temveč »v glasu rahlega šepeta« (prim. s Kr 2.9,3.3.), ki nam govori na srce.
Zato to, kar živimo danes, ne pomeni »konca sveta«, četudi nam mediji včasih dajejo občutek, da nam grozi »golosek«. Mlad gozd tiho raste po navdihu Sv. Duha. Naj nega in skrb zanj postane naš izziv in naša prioriteta.
