Z Igorjem nimava prav veliko skupnega. Kako daleč vsaksebi sta najina svetova, najbolje ponazarja dejstvo, da sva v srednji šoli tri leta gulila šolske klopi v sosednjih razredih, pa sploh nisva vedela eden za drugega. Zanj sem slišal samo enkrat ob koncu tretjega letnika, ko je dobil priložnost, da četrti letnik obiskuje v ZDA in mi je tako izpred nosa odnesel tako želeno priložnost.
Ponovno so se najine poti križale šele poltretje desetletje kasneje na Siolovem Blogosu. Tudi tam je bilo hitro jasno, da sta najina svetova povsem različna. Najini zasebni življenji si nista v ničemer podobni, prav tako različni sta najini poklicni poti. Še najbolj vsaksebi sta najini svetovnonazorski in politični opredelitvi. Na eni strani sem jaz, kristjan s pomladansko simpatijo, na drugi pa “rdeči” Igor, v tistih časih celo aktiven član stranke z Zares drugačno politiko.
Ubi, ubi komunajzerja
Takrat, v osemdesetih, sem kljub jezi njegovo ime najbrž pozabil, še preden je odrinil v Ameriko, in ko se je pojavil na Blogosu, seveda nisem vedel, da je to tisti fant. A kljub vsej različnosti sva nekako padla v isti krog blogerjev in sva kar pogosto komunicirala. Pretežno seveda o politiki in razmerah v Sloveniji. Za razliko od mnogih drugih, ki so zavetje medmrežnih poljan izkoristili za zmerjanje, ni v najinih debatah nikoli padla žal beseda. Nekega dne je tako Igor ob debati o Združenih državah omenil, da je zadnji letnik gimnazije obiskoval čez lužo. Potem sem le še seštel ena plus ena… in se spomnil stare rane, ki jo je že zdavnaj zacelil čas.
Medtem pa so se seveda odpirale nove. Tako je Igor padel v nemilost v stranki, ker je očitno Zares verjel v novo politiko in je želel, da njen predsednik zaradi laži o lastništvu v Ultri odstopi.
Kakšno leto kasneje sem začel pisati za Časnik. K pisanju me je pritegnila predvsem želja po širšem, bolj odprtem in od politike neodvisnem mediju na konservativni strani, kjer bom lahko kritičen tudi do “svojih”, ne, da bi zato kdo kogarkoli šikaniral in kjer ne bo samoumevna skoraj pasja vdanost največji pomladni stranki in njenemu predsedniku, kot je to žal, v navadi pri nekaterih drugih medijih desno od sredine.
Seveda se mi večkrat dogaja, da me nekateri izmed komentatorjev zmerjajo in mi pripisujejo vse mogoče, od nerazgledanosti do pisunstva. Nekdo se je nekoč celo pridušal, da ne bo več bral Časnika, če uredniška politika dopušča takšne članke. A sem v teh letih nemalokrat prejel tudi pozitivne odzive. Večinoma s strani kristjanov, ki, tako kot jaz, niso na (rumeno-modri) liniji. In to je bilo nekako moje ciljno bralstvo, tisto bralstvo torej, na katerega sem računal, ko sem začel pisati.
A kmalu potem, ko sem začel pisati za Časnik, se je med bralci in komentatorji pojavil tudi Igor. Ateist, levičar. Komunajzer, bi rekli eni. Zame pa nekdo iz drugega sveta, s katerim nimava skoraj ničesar skupnega… pa vseeno želi prisluhniti našemu svetu. Kaj bi si pisec še več lahko želel? Pisati všečno somišljenikom in podžigati njihovo jezo ni nobena umetnost, še manj izziv. Prav bralci, kot je Igor, pa mi dajejo občutek, da ima moje pisanje smisel in namen in me vsakič znova spominjajo, zakaj sem se odločil pisati za Časnik.
Vir fotografije: wikipedia
