Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar je tudi po pesimističnem scenariju še daleč, zanj ne bo veliko spremenilo. Bolj v skrbeh in brez spanja so tisti, ki bodo sprejeli odločitev in pripeljali zgodbo s Patrio, to skrbno ujčkano afero zadnjih petih let, do zaključka. Dilema je predvsem ena: pritisniti rdeči gumb ali ga ne pritisniti, poskusiti ob petindvajsetletnici procesa proti četverici nenadejano pobrati še jackpot ali ne. V vsakem primeru bo odločitev politična, s političnimi posledicami. Dokazno gradivo je milo rečeno pičlo. Pravosodje je s svojimi številnimi odločitvami in neodločitvami obenem zapravilo priložnost (če jo je glede na svoje predispozicije sploh imelo), da bi javnost v njem prepoznavalo avtoriteto ….
Referendumske spremembe bodo, kljub temu, da slovenska politika ploska, slavi, si pripenja medalje in odpira šampanjce, prinesle velike težave. Ali bomo zaradi njih res dobili kredite po nižjih obrestnih merah, kar je bil glavni argument zagovornikov v zadnjih dneh, bomo še videli. V agitacijo s tem argumentom se je na vso moč znotraj politike vključil tudi finančni minister Čufer. Če bi takrat, ko je bil na Ljubljanski banki vključno z njim bolj pazili, komu dajejo denar, bi bila Slovenija brez kakršnihkoli sprememb ustave ob vseh nakopičenih težavah razumljena kot sorazmerno finančno stabilna država z obrestmi pod 4%.
Ivan Štuhec je še pred njenim znamenitim „begom“ o Hildi Tovšak v Družini (12.5.) zapisal, da „predstavlja nekakšen objekt naslade, ki jo slovensko pravosodje ponuja raji, da bi jo prepričalo o svoji pravičnosti in verodostojnosti.” … Beri dalje
Bratuškovi je uspelo dvakrat šokirati prebujeno slovensko javnost. Po eni strani s tem, ko je obrnila hrbet Jankoviču in končno priznala, da je (morda le) imel Janša prav glede fiskalnega pravila in da Bruslju ne moremo reči ne. Po drugi strani pa je šokirala s tem, ko je v nasprotju z ustavnimi načeli delitve oblasti pozvala predsednika Vrhovnega sodišča RS “v hišo!” – torej k sebi na zagovor. Morda kdo poreče, da pretiravam in da je šlo le za vljudnostni sestanek, vendar sam tega občutka nimam.
Na tem mestu me ne bo zanimalo, ali je razvpiti beg še bolj razvpite gradbene baronice res služil za dimno zaveso parlamentarnemu odločanju o fiskalnem pravilu in referendumski zakonodaji. Ali pa je bilo prej obratno, da je šele javni fiasko njenega pobega glavno vladno stranko prisilil k dokazovanju, da je zmožna izpeljati vsaj nekaj. Meni se vse skupaj zdi predvsem odlična prispodoba jalovosti slovenskega prehoda v demokracijo v zadnjih dvajsetih letih. Skoraj ni moč oporekati vtisu, da je šlo pri Tovšakovi za padli “steber družbe”, ki so ga drugi stebri skušali na vsak način obvarovati kot “enega izmed nas”. Pri čemer pravzaprav kljub precej jasnim znamenjem ni pomembno, kateremu koleščku med stebri se je zdelo potrebno “pomagati”.
Politične odločitve so tiste, ki so sprejete na podlagi neke družbene vizije. Če vizije ni, tudi prave politike ni. Nadalje, če ni ne dojemanja ne občutljivosti za pravičnost, družbene vizije ne more biti. Če ni razumevanja človeške narave in z njim opredelitve dobrega in zla, potem se razprava o pravičnosti nima kam upreti, marveč se izgubi v burnih oceanih filozofske špekulacije. Dobro in zlo pa nista pojma, ki bi se ju dalo sproti določati ob kavi ali pa v državnem zboru na ukaz združenih narodov. Prav tako nista nekaj relativnega, od vesti vsakega človeka odvisna.
V organiziranem nekaznovanju zločinov in aktivnem onemogočanju, da bi največji slovenski zločinci odgovorni za povojne poboje prišli pred roko pravice, tiči odgovor na sedanji porušen pravni in moralni red, ki je za seboj potegnil še vse ostalo. Hilda Tovšak ima ob tem le epizodno težo. Ob vsem kar je storila je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale, zemljariče, jankoviče in ostale, ki so se pod zaščito nomenklature prisesali na ožilje te naše nacije. Zakaj je to pri nas mogoče? Izvorne razloge gre iskati nedaleč v preteklosti ki ponuja nešteto primerov. Predsednik EU komisije Barroso bržkone ne pozna slovenske polpretekle zgodovine, a sredino utrujeno mencanje oči, ko se je na vrhu EU pogovarjal z našo premierko je zelo povedno.
Že nekaj časa se na javnih demonstracijah v Sloveniji kažejo simboli, ki so povezani z nekdanjo komunistično oblastjo, na primer titovke z rdečo zvezdo. Opazno je tudi nasprotovanje parlamentarni demokraciji, na primer z zahtevami po neposredni demokraciji in s parolami »oblast ljudstvu« ter nasprotovanje zasebni lastnini z lepljenjem napisov »Naše«. Zasebna lastnina je v nasprotju s komunistično »družbeno lastnino« osnova za kapitalistični družbeni in ekonomski sistem. Eden od kritikov komunističnega ekonomskega sistema je dr. Ljubo Sirc. Med 2. svetovno vojno je najprej deloval v skupini Pravda, ki se je zavzemala za upor proti okupatorjem, vendar se je uprla tudi nadvladi in metodam OF.
Ko so se pred več kot desetletjem tu in tam pojavili grafiti LDS = HDZ, so bili liberalni demokrati seveda blazno užaljeni. Za malo se jim je zdelo, da jih kdo v njihovi razsvetljenosti primerja z avtokratsko, po njihovem kar fašistoidno Tudjmanovo druščino. No, eno je treba priznati: primerjave med slovensko in hrvaško stranko niti danes ni. Hrvaška demokratična skupnost je, kot kaže, v nedeljo še drugič v mesecu dni namahala vladajoče socialdemokrate premierja Zorana Milanovića, tokrat na lokalnih volitvah. Kljub številnim pretresom, menjavi vodstva in (vnovični) izključitvi prejšnje voditeljice je obdržala vse svoje trdnjave. Še več: prvič po letu 2001 se ji nasmiha vsaj košček oblastne pogače v Zagrebu, ki bo očitno ostal Bandićev. Nemara bo po enem mandatu posta ponovno zavladala tudi v Splitu.
Kadar je v sedlu (večinsko) demokratična vlada, ni razgreto ozračje samo med birokracijo, sindikati, odzadnjimi strici, mediji itd. Ves naprožen je tudi vsak državljan, ki je prepričan demokrat. Pozna domala vso ministrsko ekipo po imenih, mnoge poslance prav tako, brska za kakim zrnom resnice pod okupacijo kontinuitetnih medijev, preceja njihove navijaške ali sovražne komentarje, da bi po enem ali drugem postopku prišel do kakega uporabnega destilata. Zanima ga, kaj se dogaja, kam stvari gredo, kako napredujejo. Seveda je tako zato, ker Sloveniji vlada tista stran, ki daje upanje, da gremo naprej. Če že ne reflektirano, pa vsaj instinktivno čuti, da se nekdo trudi za nekaj dobrega.
Dobri dve leti sta minili od izbruha finančnega poloma v mariborski nadškofiji, ter leto od takrat, ko sem na teh straneh ugotavljal, da božji mlini meljejo počasi. A pred letom sem še gojil upanje, da bo zgodba slej kot prej vendarle dobila epilog. Z vso resnico, sprejetjem odgovornosti, pokoro in, če bi se pokazalo kot potrebno, tudi kazenskim pregonom. Čeprav se je v tem času nekajkrat govorilo, da bo menda v kratkem objavljeno poročilo, se ni zgodilo nič takega. Tudi govorice o morebitnih odstopih nekaterih iz samega vrha slovenske Cerkve se niso uresničile. O največji finančni polomiji v mladi državi se skorajda več ne govori. Videti je, da se uresničujejo besede enega izmed najvplivnejših teologov v državi, da so verniki že marsikaj požrli, bodo pa še tole. …..
Ker je novinar RTVSLO, medtem ko se je javljal v živo v informativno oddajo med drugim dejal, da »če sem pred leti ob obisku slovenskega premiera dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona (aktualna predsednica vlade) ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega«, je dobil prepoved javljanja v živo v dnevno informativne oddaje ter šestmesečni suspenz. Glede na povedano, se mi v resnici zdi sankcija popolnoma pretirana. Izgovor, da bi moral poročati le o dogodku kot takem, brez komentarjev, pa je še toliko bolj beden. Prijelo me je, da bi poiskala druge posnetke javljanj novinarjev v živo, tiste izpred nekaj mesecev, ko je bil predsednik vlade še Janša, ter jih primerjala s tokratno izjavo v živo. Brez dvoma lahko zapišem, da so bila poročanja novinarjev s terena o delu takratne vlade veliko bolj sočna, …..
Te dni v Madridu praznujemo praznik mestnega zavetnika sv. Izidorja Kmeta (San Isidro Labrador), obenem pa obletnico znamenitega vstajniškega gibanja 15-M, ki je pred dvema letoma prav na Izidorjev god (15. maj) zasedlo osrednji trg … Beri dalje
Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:”Navadna tabela”; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-parent:””; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin-top:0cm; mso-para-margin-right:0cm; mso-para-margin-bottom:10.0pt; mso-para-margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; … Beri dalje
Trenutne razmere na trgu dela ponujajo nizko število prostih delovnih mest. Pogodbe za nedoločen čas so izjema, pogodbe za določen skoraj že pravilo. Koliko zaporednih pogodb za določen čas je dovoljeno skleniti? Pogodba za določen … Beri dalje
Vsaka tropska nevihta ima svoje oko. Tam je presenetljivo mirno, menda je mogoče videti celo sonce. Bolj, ko je v očesu orkana mirno, bolj vihravi in nevarni so vetrovi po katerih je nevihta znana. Vetrovi, nalivi in poplave so divja mešanica, ki povzroča vsako leto veliko človeške in materialne škode. Ta naravni pojav lahko prav dobro služi za razumevanje družbeno-gospodarskega položaja Slovenije.
Nekdanji bolgarski premier Bojko Borisov jo je vsekakor odnesel bolje kot njegovi romunski kolegi, navsezadnje tudi bolje kot Franc Kangler. Čeprav so ga tako rekoč zamenjali na ulici, je tri mesece pozneje spet dosegel relativno večino na volitvah. Še več: njegova stranka z zvenečo kratico Gerb je postala sploh prva, ki se ji je od leta 1990 to posrečilo dvakrat zapored.
Včeraj sem na MMC-ju spet prebirala besede nekega sociologa, ki »že več kot deset let intenzivno spremlja kazalce v Sloveniji« in na njihovi podlagi ugotavlja, da je vse skorumpirano, obrnjeno navzdol, črno, katastrofalno. Taistega človeka sem lani poslušala na Nikodemovih večerih, ko je opisoval brezupne razmere, ki vladajo v Sloveniji, in svoje izvajanje skrušeno zaključil rekoč, da komaj čaka priložnosti, ko bo lahko zapustil to zatohlo državo in šel v tujino. Vse to iz ust univerzitetnega profesorja, ki to brezizhodnost očitno širi med svojimi študenti! Dobro se nam piše!
Po treh letih obstoja se je spletni magazin z mero preoblekel. Pred Vami je prenovljena spletna stran, ki smo jo oblikovali tako, da bo, bolj prijazna do bralcev in tehnično zanesljivejša. Brez porodnih težav in hroščev ne bo šlo, a smo se odločili, da damo prenovljeno stran na svetlo čim prej in se potem skupaj z bralci lotimo potrebnih popravkov.
Najprej je potrebno priznati, da v evropskih okoljih ni veliko primerov, ko bi kak politik vodil politično stranko celih dvajset in še več let. Kaj takega se ne dogaja pogosto niti na Hrvaškem ali v Srbiji. Priročna izjema je seveda Viktor Orban, ki je svojo stranko Fidesz ustanovil in ji s kratko prekinitvijo predseduje že štiriindvajset let.